Mnogi izmed vas se še gotovo spomnite bloga z naslovom The Dictionary of Obscure Sorrows. Ta je — naslovu primerno — iskal nove besede za “obskurne žalobnosti,” za katere je avtor John Koenig začutil, da še nimajo primernega imena. Tako smo recimo dobili famozni sonder, ki označuje čustvo ob spoznanju tega, da imajo tudi čisti tujci kompleksna življenja. Ta je žal tudi edini, ki se ga dejansko spomnim in še to ne po imenu, le po opisu. Objave je avtor konec koncev zbral v obliki skoraj tristostranske knjige, ki je bila, seveda, New York Times bestseller. Na slovar sem se pred kratkim spontano spomnil in našel spletno stran, ki me je hudo zmedla.

Spletna stran slovarja, ki sem jo našel prek iskalnika, je bila www.thedictionaryofobscuresorrows.com (arhiv) — na prvi pogled zelo sodobna spletna stran. Na vrhu nas pozdravi vzklik: “(New) Generate your own words using AI – give your sorrows a voice!” Izkaže se namreč, da lahko k temu slovarju doprinaša kdorkoli. Ideja se mi je sprva zdela krasna, vendar je izvedba odurna. Naj vam na kratko opišem postopek vnosa. Najprej vnesemo svoje ime, e-poštni naslov in slovarski opis našega novega neologizma. Spletna stran potlej pošlje vnos jezikovnemu modelu, ki glede na vnos generira tri “možne interpretacije”, izmed katerih izberemo eno. Podobno se generira tudi ime neologizma in pripadajoča slika za spletno stran, kjer imamo zopet na izbiro po tri možnosti. Končen vnos v slovarju — po potrditvi — vsebuje le generirano vsebino. Skratka: slovar po novem ne opisuje več človeških čustev, temveč čustva stroja ob branju človeških čustev.

Poleg tega ima stran veliko drugih nenavadnosti. Na dnu je recimo povezava do kazala, ki pa v resnici vodi na kontaktno stran, ki promovira storitev za poceni pisanje šolskih spisov. Zelo sumljivo. Ob tem sem se krepko zamislil, če je ta stran sploh od istega avtorja kot blog, ki se ga spomnim iz preteklosti, in tako ugotovil, da je stara stran še vedno dostopna. Pozoren bralec bo opazil, da je med njima rahla razlika: stari blog, ki je na Tumblrju, se imenuje www.dictionaryofobscuresorrows.com (recimo mu DOS), nova stran pa www.thedictionaryofobscuresorrows.com (recimo ji TDOS). Zelo, zelo sumljivo.

Na tej točki sem močno podvomil o tem, da je novejša TDOS stran sploh uradna, tj. neposredno povezana z izvirnim avtorjem. Nekatere ugotovitve, ki podpirajo to hipotezo, so

• uradni YouTube kanal je bil nazadnje dejaven konca leta 2021, ko je promoviral izdajo knjige, enako tudi Facebook stran,
• uradni Tumblr, YouTube ali Facebook ne omenjajo TDOS strani — prav vsem se objave končajo s promocijo knjige,
• Wikipedia stran v trenutni različici in zgodovini vseh starih različic nikoli ne omenja TDOS, le DOS,
• povezava do knjige na Amazon spletni trgovini se med TDOS in DOS razlikuje: najbolj očibodno v tem, da prva vsebuje tag=promptdigital-20, druga pa tag=simonsayscom, torej gredo posredniški dohodki prek Amazon Associates programa različnim osebam.

Poleg tega se mi zdi nenavadno, da TDOS ne izgleda bolj kot dejanski spletni slovar. Tipičen razlog za selitev z gostovanega bloga na lastno spletno stran je namreč fleksibilnost: zakaj potlej TDOS nima recimo iskalnika po besedah? Ali pa vsaj kazala po začetnicah?

Mimogrede, najstarejša različica TDOS, ki je na archive.org, je iz 2023. Ta še recimo ni imela generiranih vnosov in je na dnu navajala “© John Koenig. All rights reserved.” za razliko od sedanjega “Dictionary Content © John Koenig – All rights reserved. User-Generated Content open licensed – CC Zero.” Na stari strani je mnogo več povezav vodilo na prej omenjeno reklamo za poceni pisce spisov. Ogromno je tudi malenkostnih razlik, katere prepuščam bralcu za kratkočasenje.

Gospoda Koeniga sem poskušal kontaktirati prek e-pošte, vendar mi (še) ni odpisal — če mi, bom ta del posodobil. Konec koncev, po pregledu vseh indicev, pomoje lahko varno sklepamo, da je TDOS spletna stran neuradna in verjetno celo obstaja izven nadzora ali vednosti izvirnega avtorja. Pri tem me še najbolj žalosti, da iskalniki za poizvedbo “dictionary of obscure sorrows” postavijo TDOS pred DOS: preveril sem Google, DuckDuckGo, Bing ter Yandex in vsi dajo TDOS na prvo mesto, DOS pa na drugo ali tretje. Pojavi pa se tudi vprašanje motivacije za nastanek TDOS, saj je edino povezava na Amazon očitno dobičkonosna. Globlje kopljemo, dlje se zdi dno. Raje nehajmo tu, sicer se lopata še zlomi.

Na svojem Android telefonu že več let veselo uporabljam Simple Gallery Pro, ki je aplikacija za prikaz slik in je dober nadomestek za privzeto galerijo. Všeč mi je, da slike prikaže po mapah (albumih) kot jih imam shranjene, in ne po časovnici, kot to počne dosti drugih aplikacij. Čeprav v Google Play trgovini stane “Pro” različica aplikacije 0,79 €, zastonjska pa ima reklame, me nič od tega ne zmoti, saj nameščam od drugod. Simple Gallery je odprtokoden in je tako, tudi v svoji “Pro” različici, brezplačno dostopen preko F-Droid trgovine (arhiv). (Tam sem ga tudi sam našel, saj je na Googlovi trgovini najdevanje aplikacij, ki niso zlonamerne, goljufive in/ali vsebujejo reklame dandanes skoraj nemogoče, F-Droidu pa ima neverjetno višji prag za kvaliteto.) Poleg galerije je pod istim razvijalcem nastala cela suita aplikacij, ki so vse slogovno usklajene in jih združuje preprostost in odprtokodnost. Kakorkoli že, lastnik projekta Tibor Kaputa je prenehal z razvojem in brez besede domnevno prodal aplikacije podjetju ZipoApps.

Čeprav se je vse to zgodilo že decembra 2023, sem šele zdaj opazil, da je bil Simple Gallery Pro z F-Droida odstranjen (na Playu še obstaja). Čeprav je avtor na Githubu prodajo potrdil, ni o njej nikjer pisal oz. na kakršenkoli javen način objavil spremembo lastništva, tako da dejansko ne vemo za gotovo, kaj se je sploh zgodilo. Čeprav po internetu krožijo tudi druge govorice, najbolj zagotovo lahko rečemo le, da je Tibor aplikacije prenehal posodabljati. Če jih je res prodal podjetju ZipoApps, jih ta (še) ni objavil pod svojim imenom — vsaj jaz jih ne najdem na njihovem katalogu. Ker je Simple Gallery zaščiten pod GPL-3.0 licenco, ta velja tudi za vse nadaljnje spremembe — poleg drugega to pomeni tudi dostop do vse kode. Morda si zaradi tega ZipoApps ne upa objaviti zaprtokodnih različic pridobljenih aplikacij in raje preprosto uživa v denarju od reklam, ki ga je prej dobival Tibor, brez da bi aplikacije kakorkoli spremenili.

Je pa tudi luč na koncu tunela. Eno je seveda to, da je koda še vedno na voljo in bi načeloma lahko iz nje sam zgradil aplikacijo. Drugo pa je, da odprtokodna skupnost nikoli ne počiva in je le nekaj tednov po Tiborjevi izjavi nastala vejitev kode (angl. fork), ki nadaljuje delo na Simple Mobile Tools aplikacijah, tako da pod novim imenom dobivajo posodobitve še naprej. To seveda velja tudi za Simple Gallery, po novem Fossify Gallery, ki je za namestitev na voljo na F-Droidu. Ker je bila izvorna koda objavljena javnosti in licencirana v javno dobro, lahko Simple Mobile Tools projekt živi naprej, čeprav ga je prvotni avtor zapustil.

Kot opomba: v mojem primeru bi lahko tudi preprosto ignoriral celotno dogajanje ter uporabljal aplikacijo brez posodobitev, kolikor dolgo bi bilo to mogoče. Čeprav bi bila to popolnoma legitimna (kratkoročna) rešitev, načeloma ni dobra praksa uporabljati programa, ki biva v tako čudnih okoliščinah, tudi če ga ne nameravamo posodabljati (ne pogrešamo podpore za novejše formate ipd.). Žal osebno obožujem dobro prakso in sem kratkomalo mahnjen na posodobitve, tako da sem prešel na Fossify Gallery.

Te dni sem iskal najboljši slog za slike na tem blogu. Ta je določen preko CSS datoteke, ki jo iterativno izboljšujem, da bi bila ta stran karseda uporabna, lepa in konsistentna (v tem vrstnem redu). Interno uporabljam Jekyll Picture Tag, ki poskrbi za lepo obrezane in skalirane slike glede na dimenzije naprave ter jih samodejno vgradi v html, kar je prišlo še posebej prav pri Invader članku. Vendar ta ne podpira slik svg formata, ki jih moram torej vgraditi sam. Glavni izziv je odzivnost — prilagajanje na velikost okna brskalnika.

Za slike na svojem blogu imam sledeče zahteve: morajo biti horizontalno centrirane, upoštevati neko maksimalno višino, se skalirati s širino okna brskalnika in dopuščati podnaslov, ki je vedno enake širine kot slika. Skromna želja je bila tudi ta, da bi lahko sliko vgradil z markdown sintakso.

Na poti do idealne rešitve sem pomoje šel čez popolnoma vse ostale možne rešitve: dati sliko v div.container, jo omejiti z object-fit: contain, jo postaviti v display: flex element, posebej nastaviti margin: auto za centriranje, dati sliko in podnaslov v <table>, ki sem ga potlej skušal prepričati, da se drži pravilne širine. Enkrat sem bil že skoraj zadovoljen z rešitvijo, da <p>, v katerega markdown avtomatsko zavije sliko, deluje kot krovni element preko CSS selektorja p:has(> img), vendar ima ta selektor šibkost, da je šele od leta 2023 podprt s strani večine brskalnikov. Hekatija se trudi biti uporabna za karseda veliko brskalnikov, tako da sem to rešitev izključil.

Da ne bom zezal bralca preveč, predstavljam sveti gral odzivnih slikic:

figure {
    display: table;
    margin: .5em auto;
}

figure img:not(.emoji) {
    display: block;
    max-height: 18em;
    height: 100%;
    width: 100%;
    background-color: #ffffff40;
}

figure figcaption {
    text-align: center;
    font-style: italic;
    font-size: .9em;
    display: table-caption;
    caption-side: bottom;
    padding: 0 .5em;
    background-color: #ffffff40;
}

Tu je najvišja višina slike nastavljena na max-height: 18em, podnaslov pa se po širini ujema z njo. Glavni “trik” je nastaviti display: table na krovni element, da cela zadeva torej deluje kot nekakšna tabela. Sliko se potem vstavi s HTML kodo

<figure>
  <a href="/assets/images/icons/android-chrome-512x512.png">
    <img src="/assets/images/icons/android-chrome-512x512.png" alt="Hekatija.com brskalniška ikonica.">
  </a>
  <figcaption>Hekatija — maskota bloga.</figcaption>
</figure>

kar izgleda tako:

Pri tej konfiguraciji sem naletel na nekaj težav s to sliko; upam, da je ta patološka in se mi z njo ne bo treba kdaj ukvarjati, saj nimam pojma, kaj storiti. Moja rešitev pa vseeno verjetno ni dokončna — morda bom z njo nezadovoljen že jutri.

Motivator za ta kratek članek pa je žalostno naključje, ki se mi je zgodilo ravno te dni, ko sem pilil pričujočo kodo. Na svojem dolgem seznamu člankov, ki jih nameravam prebrati, sem ravno po mukotrpnem odkritju display: table rešitve našel ta članek. Avtor… je odkril isto kot jaz.

Ko sem zadnje dni pohajkoval po Wikipediji, sem naletel na članek o pojavu po imenu “bird strike,” torej o trku med ptico in letalom. Dogodki tega tipa so se mi intuitivno zdeli dokaj redki in tema ezoterična, vendar se izkaže, da se ti trki po svetu dogajajo več tisočkrat letno in lahko v najhujšem primeru povzročijo, da letalo strmoglavi. Najbolj znan primer tega je gotovo iz leta 2009, ko je moralo US Airways letalo po trku z jato ptic zasilno pristati v reki Hudson (priporočam poslušanje zvočnega posnetka pogovora z nadzornim stolpom). Od proizvajalcev je celo zahtevano, da njihova letala in letalskih motorji preživijo trk s ptico določene mase ali pa se po tem varno zaustavijo. Tudi letališče mora biti primerno “oboroženo,” da divje živali čim manj posegajo v zračni promet. Očitno so indijska letališča v tem še posebej slaba.