V sledečem članku pišem o kontracepciji in ostalih temah v povezavi z žensko reproduktivnostjo. Ker na področju medicine nimam nikakršne formalne izobrazbe, bralca prosim, da jemlje moj tok misli z (vsaj) ščepcem soli.

Vsakdo ve, da so se že stari Egipčani posluževali kontracepcije. Ta je v glavnem vključevala vtikanje domačih pripravkov v vagino, pri čemer je bil cilj preprečitev stika sperme z maternico. Čeprav lahko danes govorimo tudi o spermicidnih učinkih katerega izmed uporabljenih snovi, so ti verjetno prisotni po naključju in je bil prvoten namen zgolj mehanska blokada. Celo krokodilje iztrebke je bilo mogoče najti v starih Egipčankah, kar jim je pri preprečitvi zanositve realno pomagalo le, če so jim ti povzročili vnetje. Kasneje, na Kitajskem, so ženske poskušale s pitjem svinca in živega srebra, pri čemer seveda niso smele pretiravati (zmernost je lepa čednost).

Dandanes smo mnogo bolje opremljeni. Na voljo imamo malo morje preverjeno učinkovitih [D. Mansour 2010; J. Trussell 2014] kontracepcijskih sredstev, katerih varnost je obširno raziskana [U. Borell 1966]. Pri nas sta v najširši uporabi tabletka in kondom [D. Cibula 2008, str. 367; S. O. Skouby 2004, str. 60], drugod po svetu pa sterilizacija in maternični vložki [J. Bongaarts 2002, str. 26, 30], čeprav najdemo oboje tudi v Sloveniji.

Smo pa tudi bolje informirani. Vemo, da spermiji v materničnem vratu preživijo kakšen teden ter da oplodijo jajčece, če so ob ovulaciji še vedno prisotni. Ob dobrem poznavanju menstrualnega ciklusa lahko torej napovemo dneve, ko je nezaščiten spolen odnos še posebej tvegan ter od njega abstiniramo oz. uporabimo zaščito. S tem so v ZDA dosegli delež neželenih nosečnosti, ki je le nekaj odstotkov višji od tega pri uporabi kondoma — 24% proti 18% za tipično uporabo v prvem letu [J. Trussell 2011, str. 398]. Poznavanje ciklusa pomaga tudi parom, ki želijo zanositi, saj lahko s tem znanjem načrtujejo poskočne aktivnosti okoli dneva ovulacije, ko je verjetnost za zanositev najvišja [S. Pfeifer 2017, str. 2-3]. Vendar — kako lahko ta dan določimo?

Tekom ciklusa se hormonska slika ženske opazno spreminja — glej sliko spodaj. Pred ovulacijo opazno narasteta luteinizirajoči hormon (LH) in estrogen, ki ju lahko damo izmeriti pri zdravniku ali pa uporabimo ovulacijski test iz lekarne oz. drogerije.

Opazimo pa tudi, da t. i. bazalna telesna temperatura (BBT, angl. basal body temperature) naraste. To je mogoče brez prevelikih komplikacij meriti doma, kot bomo videli v nadaljevanju, in je načeloma dostojen pokazatelj dneva ovulacije.

Že vsaj od leta 1904 so znanstveniki razmišljali o telesni temperature v povezavi s ciklusom [T. H. van de Velde 1904; I. Halbrecht 1945]. Izkaže se, da se ta ponavadi postavi v dva ločena nivoja — v folikularni fazi je v povprečju nižja kot v lutealni, med njima pa vrednost skoči. Ta razlika je po večini literature 0,4°C, kar so recimo ugotovili 2001, kjer so jo merili rektalno [F. C. Baker 2001]. To razliko so ugotovili v dnevnih povprečjih temperature, kot tudi tekom spanca. Meritve so izvajali na določene dneve v nadzorovanem okolju, z eno meritvijo na minuto.

Rektalno merjenje temperature je seveda nepraktično — sploh če moramo termistor vtakniti 10cm globoko [F. C. Baker 2001, str. 567]. Skok temperature je mogoče izmeriti tudi vaginalno ali oralno [A. Cagnacci 1996, str. 25], najraje pa bi imeli seveda, če bi bila meritev možna kar na koži.

Če za trenutek pozabimo na BBT, se lahko merjenja temperature lotimo tudi s širšega vidika. Zlat standard za meritev telesne temperature $T_c$ velja meritev v srcu, s katetrom [H. Hymczak 2021, str. 4-6]. Dlje od srca gremo, bolj so temperature lokalno spremenljive in občutljive na zunanje okolje, tako da so zanesljivejše prav temperature ob žilah, ki imajo s srcem dobro povezavo. Prav zato je rektalna meritev temperature tako priljubljena. Standardno mesto merjenja, ki je popolnoma neinvazivno, je pod pazduho — meritev t. i. aksilarne temperature. Pri tem je potrebna nekoliko daljša meritev (približno 20 minut), da termometer doseže ravnovesno stanje [N. A. S. Taylor 2014, str. 83]. Če upoštevamo še, da je meritev pod pazduho občutljiva na dejavnike kot sta drža rok in potenje, je to že kar nekaj slabosti. Za podroben pregled prednosti in slabosti merjenja temperature na različnih mestih po telesu priporočam ref. [H. Hymczak 2021, str. 6-7] in [M. Sund-Levander 2013, str. 945].

Še nekaj besed o natančnosti meritvene naprave. Ker je iskani temperaturni skok le 0,4°C, moramo uporabiti dovolj občutljiv instrument, da ga zanesljivo zazna. V raziskavi zgoraj je bil rektalni termistor recimo točen na 0,1°C [F. C. Baker 2001, str. 567]. Tu je morda vredno omeniti razliko med točnostjo (angl. accuracy) in natančnostjo (angl. precision): prva označuje odklon izmerjene vrednosti od pravilne (referenčne), druga pa odklon med posameznimi meritvami.

Ob vseh opisanih ugotovitvah si lahko zamislimo režim merjenja BBT. Meritev temperature na površini telesa bi okoliška temperatura, kot tudi gibanje in druga telesna nihanja, uničila. Termometra tako ne bomo nosili cel dan, temveč le takrat, ko telo miruje — ponoči. Takrat se telesna temperatura ustali k ravnovesni vrednosti, ki je primerna za zaznavo ovulacijskega skoka [F. C. Baker 2001, str. 570]. Ker bo meritev iste ravnovesne temperature tako potekala več ur, ne potrebujemo nujno posebej natančnega termometra, saj lahko izračunamo povprečje večih meritev, mora pa biti dovolj točen za primerjavo meritev zaporednih dni. Če smo posebej disciplinirani, lahko poskusimo tudi z merjenjem le enkrat na dan, recimo takoj ko se zbudimo, vendar je večurno povprečje vsekakor zanesljivejše.

Čeprav smo bili do sedaj navdušeni, je glede zanesljivosti merjenja telesne temperature za določitev dneva ovulacije v literaturi moč najti kar nekaj pomislekov. Na presenetljivo veliko ciklusih (zdravih žensk) se temperatura ne postavi v dva nivoja — od 12% do 21,1% [J. E. Bauman 1981, str. 731-732]. Če je dvonivojski, temperatura pogosteje skoči postopoma (69%) kot hipno (31%) [J. P. Durkan 1970, str. 323]. Če je skok določen pravilno, ni nujno da odraža skok LH, ki določa nastop ovulacije [J. E. Bauman 1981, str. 730]. Konec koncev je tu še problem metodologije, saj je možno iste meritve interpretirati različno, glej ref. [J. J. McCarthy 1983].

Iskanje popolnega BBT termometra

Človek bi si mislil, da je nekaj tako preprostega kot digitalni termometer, ki zbira meritve telesne temperature, poceni. Ni. Po cenah v času pisanja sem našel

• Ava Fertility (239$) — za ženske s tipičnimi ciklusi, ki hočejo zanositi, FDA certifikat, zapestnica,
• OvuFirst (99€, zapestnica), OvuCore (149€, vaginalna sonda) — medicinsko raziskan, tudi za PCOS, ne deluje brez 25€/mesec naročnine, in
• Tempdrop (180€), Tempdrop 2.0 (249€) — dokaj popularen, firma iz Izraela, trak okoli roke.

Pri vseh je treba termometer vsake toliko dni “sinhronizirati” z mobilno aplikacijo, ki meritve shrani na telefon in/ali v oblak. Ker ponudniki menijo, da je njihova obdelava podatkov prezahtevna za naše telefone, se ta pogosto izvaja v njihovih podatkovnih centrih. Posledično je na primer uporaba zgoraj navedenih OvuSense izdelkov nemogoča brez naročnine. Poleg finančnega bremena takšnih izdelkov je tu še poseg v zasebnost, pomoje največja slabost pa je zaprtost. Ker nam niti delovanje senzorja niti aplikacije ni zares znano, smo lahko upravičeno sumničavi do njihovih rezultatov. Tako bi se lahko recimo zgodilo, da aplikacija meritve poroča glede na statistiko tipičnega ciklusa, brez posebne uporabe meritev temperature. Tudi če izvzamemo varljivo delovanje, je postopek obdelave lahko preprosto slab, pa nihče ne bo nikoli izvedel.

Dragi in zaprti — to je trenutno stanje trga z namenskimi BBT termometri. Potrošniška modrost velí, da se splača pogledati tudi digitalne termometre za splošno rabo, saj so ti lahko dosti cenejši. Čeprav so nekateri res cenejši, se žal izkaže, da ti niso niti približno dovolj točni, niti niso primerni za nošnjo čez noč. Na hitro najdem

• SteadyTemp (39,90€ za tri kose) — pameten obliž za merjenje aksilarne temperature, uporaben do sedem dni, največja merska napaka 0,3°C, in
• Masimo Radius Tº (ni več naprodaj) — pameten obliž, domnevno točen na 0,1°C, dokaj mlačne recenzije,
• Oura Ring Gen3 (219€) — točen na 0,13°C, uporaben za BBT, meri še utrip, prstan.

Splošnim termometrom lahko bolje zaupamo, da ne prirejajo meritev, saj se ne zavedajo naših BBT nakan, vendar še vedno obstaja vprašanje zasebnosti — in cene. Konec koncev pridemo do žalostnega zaključka, da poceni digitalen termometer, ki mu lahko zaupamo našo zasebnost in izvaja točne meritve, na trgu ne obstaja.

“Naredi si sam” termometer

Kjer je volja, tam je tudi pot, tako da lahko poskusimo sestaviti svoj lasten BBT termometer. Po pregledu primernih komponent sem kupil

• DFRobot STS35 digitalni termometer (9,90€) — velikost 20×17,5×2mm, točen na 0,1°C,
• Seeed Xiao BLE nRF52840 mikrokrmilnik (14,50€) — velikost 21×17.8(×5)mm, deluje preko Bluetooth-a (BLE) in NFC (antena ni priložena), polnjenje baterije, nizka poraba energije (najmanj 5μA), in
• Akyga Li-Pol 175mAh 3,7V baterija (3,90€) — velikost 30×17×4,2mm, težka 5g.

Glavni kriterij izbire sta bila cena in kompaktnost oz. udobje nošenja. Nekaj besed o izbiri. Za termometer sem si najprej ogledoval Adafruit TMP117, ki je prav tako točen na 0,1°C, vendar sem raje vzel DFRobot STS35, saj je ta predvsem tanjši, poleg tega pa ga je mogoče dobiti z dosti cenejšo poštnino. (Adafruit pošilja iz Velike Britanije, Botland pa s Poljske.) Mikrokrmilnik je bilo težje izbrati, saj je izbira prav res pestra. Ko sem si ogledoval Adafruit TMP117, sem naletel na vodič za izdelavo naprave, ki je po namembnosti podobna moji.

Ne zgleda ravno udobno, mar ne? Je pa opisan celoten projekt, z navodili za sestavljanje, kodo in celo mobilno aplikacijo za pobiranje meritev, tako da sem si mislil, da bi bilo lepo iz tega vodiča vsaj malo črpati. Na Adafruit strani sem tako našel njihov najbolj drobcen mikrokrmilnik — Adafruit Trinket M0, velik 27×15,3×3,5mm. Ta je sposoben polniti priklopljeno baterijo preko USB kabla, kar ni samoumevno in je sicer treba dokupiti polnilec. Konec koncev sem raje kupil Seeed Xiao BLE nRF52840, saj je s poštnino cenejši, ima Bluetooth anteno in USB-C kabel (Trinket ima micro USB).

Akyga Li-Pol 175mAh 3,7V baterijo sem izbral predvsem zaradi velikosti in naboja, ki ga ima pomoje čisto dovolj. V počivanju naj bi Xiao BLE trošil le 5μA, torej bi ta baterija zadoščala za več let, a seveda ne bo počival ves čas. Na tem specifičnem mikrokrmilniku je nekaterim uspelo doseči porabo 410μA, kar pomeni zadovoljivih $175\text{mAh}/410\text{μA}\approx 18\text{dni}$ delovanja.

Še nekaj žičk in spajkalnik, pa imamo malo kompaktno napravico, ki stane le 30€ (+10€ poštnine). Mikrokrmilnik je potrebno sprogramirati, da bo shranjeval meritve temperature ter jih nekako posredoval zunanji napravi za obdelavo. V ta namen sem izbral takšnega z Bluetooth povezljivostjo, da bi meritve lahko sinhroniziral kar z mobilno aplikacijo. Verjetno bi bilo smiselno implementirati tudi prenos preko kabla.

Vendar… te zadeve — kljub manjšim zmagam — še nisem uspel dokončno usposobiti. Če in ko mi to uspe, bom v tehničnem razdelku bloga objavil rezultate ter povezavo do članka navedel tu. Do takrat spodbujam bralca, da meditira na ideji cenenega BBT termometra in čuti z mano, da takšna stvar res ne bi smela biti tako draga.