Film je posnet po kratki zgodbi istega imena avtorja Harukija Murakamija iz zbirke Moški brez žensk (jap. Onna no inai otokotachi), ki je nastala leta 2014. Govori o različnih moških, ki tako ali drugače izgubijo žensko v svojem življenju. Prav to se zgodi tudi v omenjeni kratki zgodbi ter v filmu, kjer gledališkemu igralcu ter režiserju Yusukeju Kafukuju žena umre nenadne smrti. Še dve leti kasneje se ob pripravah na predstavo v Hiroshimi sooča s tem zanj travmatičnih dogodkom ter premleva svoje preteklo življenje z njo. Tam se hkrati povezuje z drugimi ljudmi v svoji okolici, ki z njim delijo svoje življenjske izkušnje. Film je posnet v barvni tehniki brez posebnih barvnih filtrov ter traja 179 minut. Govorjen jezik je (v glavnem) japonščina.
Sledi podrobna obnova, saj je brez nje težko govoriti o vtisu, sploh ker je film nov. Prav gotovo ni "spoiler free", vendar pa menim, da ta klasifikacija niti ni primerna. Film je svojo odliko pokazal v prezentaciji, ki pa je ni mogoče zvesto prenesti v besede. Verjamem torej, da tudi ob podrobnem poznavanju vsebine film ni nič slabši. Obnova ima toliko lukenj kot moj spomin, morda sem kje tudi zgrešil točen vrstni red dogodkov.
Začne se zjutraj v postelji gospoda ter gospe Kafuku, domnevno ravno po spolnem odnosu. Oto svojemu možu pripoveduje zgodbo o mladenki, ki je zaljubljena v svojega sošolca, vendar mu to skuša na vse pretege prikriti, do te mere, da jo komaj sploh pozna (ko je prisoten v šoli, ona manjka). Občasno skrivaj hodi v njegovo sobo (v hišo vdre z ključem, ki je skrit blizu vrat) ter opazuje njegove stvari. Ponavadi vzame kaj njegovega, česar ne bo pogrešal, ter pusti nekaj svojega. S tem čuti, da se zbližujeta. Otojin mož Yusuke občasno komentira na dogajanje, ki ga opisuje. Sledi vožnja z avtom v službo, med katero Yusuke svoji ženo pripoveduje zgodbo, ki jo je nekaj časa nazaj sama govorila, torej jo je očitno vmes že pozabila. Kasneje nam postane jasno, da je Oto službeno scenaristka. Oba igralca sta srednjih let, kar je verjetno res tudi znotraj filma. Ko jo mož odloži v službi, mu zatrjuje, da bo kljub sestankom lahko prišla na njegovo predstavo. Yusuke se izkaže za gledališkega igralca, celo v glavni vlogi. Po predstavi mu žena pride predstavit mladega Takatsukija (na prvi pogled zgleda kot nekakšna K-Pop zvezda, še posebej s svojo frizuro ter načinom oblačenja), ki zelo hvali Yusukejevo metodo igranja na odru [Metoda o kateri govori je res prav nekaj posebnega. Igralci različnih narodnosti med seboj govorijo vsak v svojem maternem jeziku, kar ustvari zanimiv esperanto učinek, saj drama ni več izvedena v "le" enem jeziku. Bolj praktično gledano je to zelo težko izvedljivo, saj morajo za pristen nastop igralci skoraj dobesedno poznati besedilo drug drugega ter v dialogu govoriti po občutku, razen če slučajno poznajo jezik drugega, kar pa v tem filmu večinoma niso.] (že tu lahko gledalec zasledi, da ima Yusuke prste vmes tudi pri organizaciji predstav v katerih igra, kar film kasneje potrdi, saj je režiser).
Yusuke se odpravlja na službeno pot na letališče. Oto najde spečo na kavču, s prenosnim računalnikom v rokah. Računalnik ji pospravi ter jo pospravi ter jo s tem nehote zbudi. Zaželi mu srečno pot ter mu takrat, ko je že pri vratih, izroči zvočno kaseto, za katero pravi, da jo bo potreboval. Yusuke med vožnjo posluša kaseto, na kateri je posnet dialog drame, na katero se pripravlja, vendar le polovica. Med premori Yusuke pove svoj del besedila, ter tako vadi med vožnjo. Ob prispetju na letališče prejme SMS o odpovedi leta, ki se nadomesti dan kasneje, v vmesnem času pa je ponujena nastanitev v bližnjem hotelu. Yusuke se odloči odpraviti domov (živi v Tokiju ter se je peljal na mednarodno letališče Narita, ki je od centra kakšno uro vožnje stran). Ko prispe na domači prag, sliši svojo ženo. Previdno odpre vrata. Odkrije Oto v objemu poprej omenjenega Takatsukija. Nekaj časa stoji tam, zapre vrata ter odide v hotel, od koder kasneje kliče ženo ter ji ne omenja, da se je oglasil doma.
Čas mine. Yusukeja med vožnjo z leve trči avtomobil. Po nesreči v bolnici mu zdravnik pove, da ima glavkom na levem očesu [Film je to razložil kot oženje vidnega polja, ki ga večina ljudi zelo pozno opazi.], zaradi česar mu je predpisal kapljice, ki jih mora jemati dvakrat dnevno. Takoj je vprašal, če bo še lahko vozil, vendar mu zdravnik ni znal zadovoljivo odgovoriti. Film nam je potem postregel nekaj kadrov kako ga poskuša Oto voziti, vendar mu njena vožnja ni všeč, zato se še naprej raje sam vozi. Oto nadaljuje zgodbo. Dekle je v sobi svojega sošolca kot že kdaj prej začutilo vzgib po samozadovoljevanju, vendar se tokrat ni moralo premagati. Ko končna, zasliši pri vratih osebo, vendar ne ve, kdo bi lahko bil. Nek dan mu žena preden odide reče, da se bi rada zvečer o nečem pogovorila. To je vzame izjemno resno ter posledično zvečer težko zapelje domov. Ko parkira ter stopi iz avta, si kapne v oko. Kapljica nekoliko zgreši ter mu počasi polzi po licu. Vstopi v stanovanje. Ženo najde nezavestno na tleh, takoj pokliče rešilca. Sledi kader pogreba. Oto je umrla, menda zaradi možganske kapi. Na pogrebu sreča tudi Takatsukija, ki Yusukeju izrazi sožalje. S tem se zaključi uvodni del filma.
Dve leti kasneje se Yusuke vozi v Hiroshimo, kjer bo uprizarjal novo predstavo. Tam se sreča z dramaturgom ter lokalno koordinatorko. Povesta mu, da bo predstava na odru dva tedna, po mesecu in pol priprav. Kmalu se bodo lotili avdicij, na katere se je menda prijavilo mnogo igralcev iz različnih azijskih držav. Edino kar Yusukeja zmoti, je to, da se ne bo smel sam voziti po mestu, zaradi neke pretekle nezgode. Sprva je krepko proti, vendar ga prepričata v testno vožnjo. Vozi ga tiha ter zadržana Misaki Watari, najprej do stanovanja na enemu izmed otokov, verjetno v morju Seto. Sprva noče pokazati, da mu je njena vožnja všeč, ter jo potrdi.
Na avdicijah se nepričakovano pojavi Takatsuki, ki zaigra skupaj z drugo kandidatko. Kot del igre jo začne poljubljati, kar Yusukeja takoj zmoti ter ju takoj ustavi. Na avdicijo pride tudi nema (vendar ne gluha) ženska, ki jo dramaturg predstavi kot nekoliko čudno ter iz korejskega znakovnega jezika prevaja zanjo (dramaturg je rojen Korejec, zna pa tudi japonsko, angleško, ter ta znakovni jezik).
Ob selekciji igralcev opazijo, da se noben ni prijavil za glavno vlogo Vanje (uprizarjajo dramo Striček Vanja ruskega pisatelja ter dramatika Antona Pavloviča Čehova), saj vsi pričakujejo, da bo to vlogo igral prav Yusuke. Konec koncev za Vanjo izberejo Takatsukija, kar težko sprejme. Takoj začnejo z bralnimi vajami, kasneje v filmu napredujejo na igranje.
Yusukeju sprva sedi na zadnjem sedežu svojega avtomobila medtem ko ga Misaki vozi. Enkrat ji reče, da naj položi kaseto v predvajalnik, ter se tako spet navadi na vajo ob vožnji, le ta tokrat ne vozi sam. Misaki se zave pomena, ki ga imajo te kasete za Yusukeja, zato mu kasneje tudi sama predlaga zavrteti kaseto.
Takatsuki enkrat po skupinskem branju povabi Yusukeja na pijačo. Pogovor zelo hitro nanese na Oto, ki jo Takatsuki Yusukeju prekomerno hvali. Yusuke kar kmalu zve, da ima Takatsuki zelo "svoboden" odnos do svojih sodelavk, kar ga sicer ne preseneti, Takatsukija pa preseneti, da Yusuke ni tako odprt. Takatsuki pomenljivo pove, da osebo zares spoznaš šele ob seksu. Pogovor prekine zvok klikanja fotoaparata. To močno zmoti Takatsukija, ki že skoraj napade fotografa.
Dramaturg enkrat popoldan povabi Yusukeja ter Misaki na obisk k sebi domov. Tam ga pozdravi njegova žena, ki se izkaže za nemo igralko, ki jo je na avdicijah (je tudi dobila vlogo) dramaturg opisal kot čudno. Za kanček pristranskosti se je hotel opravičiti Yusukeju, vendar ga to ni motilo. V hišo so povabili tudi Misaki, ki se je igrala s psom. Tokrat jo je Yusuke prvič odkrito pohvalil, češ da se v vozilu z njo počuti kot v breztežnosti.
Yusuke v prostem času reče Misaki, naj ga pelje kam v Hiroshimi kjer je lepo, saj jo je komaj poznal. Ta ga pelje na smetišče. Pravi, da jo smeti spominjajo na sneg [Nekaj časa nazaj mu je govorila o svojem življenju s svojo materjo na Hokkaidu, kjer je pozimi kar hladno.] (verjetno najbolj humoren del filma). Pove, da je prej delala tukaj kot voznica tovornjakov s smetmi. Njena mama je bila prostitutka in se je vsak večer z vlakom vozila v Sapporo ter zjutraj nazaj. Do in od postaje jo je vozila hčerka, ki se je trudila voziti zelo previdno, da svoje matere ne bi zbudila. Odtod je izhajala njena vozniška sposobnost, ki je, kakor sama pravi, vse kar zna. Po naravni katastrofi ji je mati umrla, ona pa se je vozila vse do Hiroshime, kjer ji je zmanjkalo bencina.
Takatsuki spet povabi Yusukeja na pijačo, tokrat v nekoliko zakotnejši lokal. Tu ju spet zmoti fotograf, h kateremu Takatsuki kasneje na samem pristopi. Ker je njegov avto na popravilu, se pelje skupaj z Yusukejem (Misaki vozi). Tekom vožnje Yusuke razkrije, da je vedel za ženine afere ter da je ni hotel izzvati glede njih zaradi straha, da bi jo izgubil. Drug drugega sta izpopolnjevala, saj je ona potrebovala njega, da si zapomni zgodbe, ki jih govori po seksu ter jih kasneje pozabi, on pa je potreboval njo za kasete, ob katerih vadi. Takatsukiju pove o zgodbi mladenke, ki je vdirala v sošolčevo stanovanje. Mislil je, da se je končala v trenutku, ko je neznanec vstopil v hišo, vendar mu Takatsuki zatrdi, da je on slišal nadaljevanje. Neznanec se je izkazal za vlomilca, ki ga je dekle potem, ko jo je skušal posiliti, umorila. Naslednji dan v šoli je pričakovala, da sošolca ne bo v razredu, vendar je bil. Pravzaprav se ni prav nič spremenilo. Nova je bila edino varnostna kamera pred vhodom, kjer ni bilo več ključa na prejšnjem mestu. Zastrmela se je v kamero ter govorila, glasno in razločno, da bi jo še brez zvoka lahko razumeli "Ubila sem ga". Yusukeju zatrjuje, da je dvajset let živel z izjemno žensko.
Naslednji dan že vadijo na pravem odru, ko vstopi policija. Prišli so po Takatsukija, ki je domnevno pretepel moškega, ki je nekaj ur nazaj umrl v bolnici. Ta sprejme obtožbe ter brez upora odide s policisti. Dramaturg in koordinatorka ga kasneje obiščeta na policijski postaji. Ker je imel Takatsuki glavno vlogo Vanje, predstava pa ni več daleč, vidita edino dve možnosti: postaviti Yusukeja v to vlogo, saj jo že dobro pozna, ali pa odpovedati predstavo. Yusuke se sprva upira, vendar pravi, da bo premislil (najkasneje v dveh dneh, pravi koordinatorka). Potrebuje miren kraj za razmislek, pravi, zato veli Misaki, da ga pelje v svojo rodno vas na Hokkaidu.
Ko prispeta tja naslednji dan, je vsa pokrajina pokrita s snegom. Komaj najdeta zaradi plazu zapuščeno vas ter Misakijino staro hišo. Pravi, da je imela priložnost rešiti mater iz hiše, preden se je ta zrušila nanjo, vendar tega ni storila. Ta mati je imela tudi nekakšno ločeno osebnost, ki se je vedla kot otrok ter se igrala z Misaki. Te ločene osebnosti se spominja kot svoje najboljše prijateljice. Ob materini smrti se je zavedla, da je izgubila tudi njo. Yusuke si tudi zameri, da ni prišel prej domov, saj bi tako morda še lahko rešil Oto. Pri hiši pustita rože ter se odpravita nazaj. Yusuke vlogo sprejme.
Nedoločen čas kasneje vidimo Misaki v živilski trgovini nekje v Koreji z Yusukejevim avtom ter psom, ki ga je verjetno dobila od dramaturga. To se verjetno že dogaja v koronskih časih, saj vsi pokazani nosijo maske. S tem se film zaključi.
V obnovi nisem omenil daljšega pogovora v hiši dramaturga ter njegove neme žene (od sedaj naprej “žena”). Ob večerji je bil prisoten še Yusuke ter Misaki. Skoraj takoj, ko jo pohvali, da dobro igra, ga ona krega: ko bi le pohvalil tudi ostale, ne le nje, saj ni nikakor privilegirana. Tu se nekoliko razgovori (mož prevaja v japonščino ter japonščino nazaj v korejščino zanjo) o tem, da noče, da jo ostali obravnavajo z belimi rokavicami. To se mi je zdelo nekoliko ironično, saj jo je ravno njen lasten mož predstavil kot čudno. V svoji trenutni vlogi je del mednarodne ekipe igralcev, ki se med seboj tako ali tako večinoma ne razumejo, torej ona sploh ne izstopa. Razkrije, da je včasih plesala, vendar odkar je splavila (otroka) ne more več. V igralstvu torej išče nek nov začetek. To ima podobne poteze kot življenje zakoncev Kafuku.
Yusuke ter Oto Kafuku sta bila nekaj dvajset let nazaj v popolnoma drugih poklicih. Yusuke na primer je igral na televiziji. Kar je uničilo njuni življenji je zgodnja smrt hčere, ki bi bila v času dogajanja v filmu stara ravno toliko, kot Misaki. Takrat se je začela njuna posebna zveza, v kateri sta si bila drug drugemu neposredno potrebna. Kot dramaturg ter njegova žena sta torej našla nek preporod, od katerega pa je v njunem primeru minilo že kar nekaj časa.
Film se ukvarja z motiviko smrti, bolj specifično izgube bližnjih. Yusukejeva žena Oto je bila njegov ideal, vendar pa tudi sama ni bila popolna, kar ga je prav zares udarilo šele po njeni smrti. Na koncu filma začuti obžalovanje, da se je skrival pred to tematiko in je ni preprosto vprašal, ne glede na možne posledice. Njene afere so nam prikazane kot njen edin in najpomembnejši madež, vendar Misaki, Yusukejeva šoferka ter sogovornica, meni drugače: kaj pa, če to sploh ni nikakršen madež, vendar še en del njene osebnosti, ki pa morda sploh ni tako zapletena. Yusuke je navsezadnje pričakoval, da mu bo vse sama priznala tisti večer, ko jo je mrtvo našel na tleh. Takrat ga je bilo strah, sedaj pa obžaluje, da ni prišel prej. Ta “prej” se nanaša tudi na “prej v njunem življenju skupaj”, saj to ni bila njena prva afera in bi bilo prej mogoče še dosti razčistiti. Vendar je prej umrla, za seboj pa pustila veliko skrivnost. Konec konec film pride do spoznanja, da je drugo osebo nemogoče prav res spoznati, možno je le spoznati samega sebe, če se le zazremo dovolj globoko. Ta ideja nakazuje na to, da pri opazovanju zunanjega sveta skozi svoje oh-tako subjektivne oči v drugih iščemo (ter najdemo) sebe. Do kakšne mere je to res se lahko vsak prepriča zase. Če najdemo kanček sebe v drugemu, se pogosto rodi prijateljstvo.
Film je bil sicer posnet zelo kvalitetno, vredno vsakršnega festivala, ne le Ljubljanskega. Kadri so bili previdno izbrani, kamera je bila vedno na pravem mestu ter se z njega ni premaknila, če ni bilo potrebno. Posnetki avtomobila in likov v različnih okoljih, ki so bila hkrati tudi različno osvetljena, so bili vedno na mestu. Ob vrhuncu filma, ko je Takatsuki govoril z Yusukejem v avtu dan pred aretacijo, so uspeli tako dobro osvetliti njegov obraz, da je bilo iskreno dih-jemajoče. Režiser se ni bal pustiti sceni zadihati. To je bilo najbolj očitno v tem, da se je film prav zares začel (z naslovom in glasbo) šele po kakšne pol ure. Takrat se je tudi predvajala prva skladba. Kljub dolgim kadrom se mi ni niti enkrat zdel dolgočasen ali izumetničen.
Glasbeno podlago je prispevala japonska pianistka Eiko Ishibashi. Glasba vsebuje elemente klavirja, bobnov, ter občasno tudi godal. V filmu sta bili le dve skladbi očitno v ospredju, obojekrat v popolnem trenutku, brez ponovitev, zaradi česar sta delovali še toliko močneje. Na ta način da gledalcu potreben miselni premor ter čas za refleksijo. Ob ponovnem poslušanju ob udobju lastnih slušalk sem opazil, da se sprva začne skoraj kot nekakšen “elevator music”, vendar ob stopnjevanju postane nekaj več. Pri glasbenem vidiku je režiser prav gotovo upošteval načelo, da je manj več, saj bi se ob več takšne glasbe zdel film pretirano čustven ali celo jokav, tako pa je izpadel zelo pristno življenjsko. Ob ponovnem poslušanju soundtrack-a v udobju svojih slušalk sem opazil tudi kopico ambientalnih skladb, ki jih nisem zavestno opazil med gledanjem filma. Nekaj jih poskuša oponašati dve naslovni temi, nekaj pa jih gre v popolnoma svojo smer. Poslušal sem ter priporočam tudi ostale njene glasbene projekte.
Nenazadnje, igralci. Nobenega izmed njih nisem prepoznal (sicer niti ne gledam toliko japonskih filmov, tako da me to ni presenetilo), kar je ponavadi dobra stvar, saj je tako lažje gledati like brez predsodkov. Ker so igralci v resničnem življenju tudi igralci znotraj filma (čeprav gledališki), je bila opazna zanimiva ločnica med igranjem in “igranjem”. Prav res me zanima, kako bi izgledal celoten Striček Vanja v njihovi izvedbi. Morda celo grem brat Čehova.
Nekaj časa po prvotnem pisanju tega teksta mi je na misel prišlo nekaj zanimivih opazk glede filma. Misaki ter Yusuke imata mnogo več povezovalnih niti kot sem si sprva mislil. Oba sta preko lastne pasivnosti pripomogla k smrti osebe, ki jima je bila pomembna vendar hkrati tudi boleča. Yusuke je ženo ljubil ter spoštoval, vendar mu je njena nezvestoba povzročala duševne rane, ki bi jih lahko zacelil, če bi se soočil z njo. Misaki je bila svoji materi hvaležna, ker jo je naučila voziti, čeprav na krut način ter s sebičnimi nameni. Ločena osebnost, ki jo je razvila, je bila Misakijina najboljša prijateljica. V njej je videla njen preostanek dobrote. Čeprav je bilo njuno skupno življenje v Hokkaidu prav gotovo stresno, je Misaki ob materini smrti izgubila najboljšo prijateljico ter osebo, ki jo je naučila vse, kar zna. Misaki ter Yusuke sta izgubo doživela le nekaj let nazaj (Yusuke dve, Misaki mislim da štiri) ter še vedno živita globoko pod vplivom njune izgube (Yusuke posluša ženine kasete v avtu, noče igrati, Misaki si noče odstraniti brazgotine na njenem obrazu). Nedoločen čas po končni uprizoritvi predstave vidimo Misaki, v trgovini z masko čez usta, kot vsi ostali kupci, torej v današnjih časih epidemije. Ko se usede v avto ter odstrani masko, opazimo, da njene brazgotine ni več. Tudi njen izgled nasploh je bolj mladosten ter prijeten. Varno lahko sklepamo tudi, da je v Yusukejevem avtu. Menim, da je avto dobila kot darilo, saj se je Yusuke končno sprijaznil z dejstvom, da je vedno manj sposoben voziti zaradi glavkoma. Morda tudi ne potrebuje več poslušanja ženinih kaset, kar smo že tekom filma opažali, ko se je vedno raje v avtu pogovarjal z Misaki kot pa vadil s kasetami.
Po ponovnem ogledu filma sem opazil zanimivo diskrepanco. Zadnji prikazan spolno odnos je med Yusukejem ter Oto. Takrat zve za (po njegovo) zadnji del njene zgodbe o šolarki, ki vlamlja v sošolčevo stanovanje. Naslednji dan sicer reče, da se te pripovedi ne spomni, vendar leta kasneje vidimo, da se, saj pripove isto zgodbo Takatsukiju. Diskrepanca je v tem, da je to bil zadnji dan, ko je bila Oto še živa. Noč prej sta imela seks, naslednji dan zjutraj se Yusuke nadaljevanja ne spomni, Oto mu na pragu reče, da bi se rada zvečer o nečem pogovorila. Razen, če Oto zgodbe ne govori v kronološkem zaporedju, bi moral Takatsuki slišati nadaljevanje še isti dan! Bi to pomenilo, da je bil pravzaprav on zadnji, s katerim je bila, preden je umrla? Takatsuki je navsezadnje zgledal skoraj bolj prizadet kot Yusuke na pogrebu.
Čeprav menim, da film nima določljivega sporočila, ki bi se ga nekaj sto let kasneje učili na pamet pri pouku književnosti, je mogoče izvleči sledeče ponavljajoče se besede: življenje se nadaljuje. Travme so bile ter travme bodo, medtem si lahko ljudje drug drugemu ližemo rane ter čakamo na sledeči dan. Drama Čehova Striček Vanja ima prav takšne zadnje besede, ki so zaključnih minutah ponovljene v filmu. S tem ima nekoliko nepovezan konec z Misaki v koronskih časih več smisla, saj je prav to misel, ki se je dandanes poskušamo najmočneje oprijeti: kljub stiskam nastalih globalno, lokalno, ter medosebno, se skušamo spet postaviti na noge. V tej luči film kar naenkrat postane na zelo naraven način delo svojega časa. In te težavni časi bodo, kot vsakič do sedaj, minili.