Rad bi delil nekaj svojih misli v zvezi s filmom Junak, ki je prišel v kinematografe leta 2021, torej je še dokaj “svež”.
Film govori o Rahimu, ki je že nekaj let v zaporu zaradi neplačanega dolga. Ko dobi dva dneva izpusta, se dobi s svojo "punco", ki je teden prej našla torbico z zlatniki. Skupaj sta načrtovala zlatnike prodati in s pridobljenim denarjem zaprositi upnika za umik tožbe, zaradi katere je Rahim sploh v zaporu. Izkaže se, da so v enem tednu zlatniki že izrazito izgubili svojo vrednosti in zato ne bi mogla plačati že obljubljene vsote upniku (ki je bila prej ravno polovica celotnega dolga). Upnik tudi zavrne kakršno-koli delno povračilo dolga. Rahim se zato odloči poiskati lastnico torbice. V okolici, kjer je bila teden nazaj najdena, nalepi letake s telefonsko številko zapora, v katerega se čez dva dneva vrne. Na številko pokliče lastnica, Rahimova sestra ji jo vrne (on je nikoli ne vidi, saj je takrat že v zaporu). To opazijo novinarji in Rahima hvalijo za junaka, saj je vrnil torbico s kovanci, čeprav bi mu ti lahko pomagali do svobode. Dobrodelna organizacija pripravi dogodek na katerem se zbira denar zanj. Tega vseeno ni dovolj za celoten dolg, zato upnik ni umaknil tožbe. V tem času je bil Rahim začasno izpuščen, njegova edina bilka upanja pa je bila, da s službo, ki mu jo je uredila dobrodelna organizacija pri mestni občini, zasluži dovolj denarja za umik tožbe. Občina od Rahima zahteva nekakšno dokazilo, da je torbico res vrnil, saj se širijo govorice, da si vse le izmišljuje. Na poti iskanja se izkaže za vedno bolj sumljivo, konec koncev uspe le prepričati taksista, ki jo je peljal, da mu pomaga kot priča. Ker lastnice ni uspel najti, se njegova punca izdaja zanjo. Občine ne uspejo prepričati, saj jim je upnik posredoval SMS v katerem Rahim omenja denar, poslan pa je bil cel teden preden je Rahim domnevno našel torbico. Vse to jim je bilo upravičeno sumljivo, Rahim pa jim ni hotel povedati resnice (njegova punca je našla torbico, ne on). V jezi obišče upnika, katerega po kratkem prepiru pretepe. Posredujejo upnikovi sosedi ter Rahimova punca. Kot posledica tega pretepa, ki ga je upnikova hčerka posnela s telefonom, mu občina ne zaupa več, saj se je Rahimova punca izkazala za lažnivko. Hkrati mu tudi dobrodelna organizacija noče izročiti denarja, ki je bil zbran zanj, saj so se nekateri darovalci pritožili, češ da nočejo podpirati takšnega človeka. Tudi zapor ga noče več podpirati. Rahimova punca uspe prepričati dobrodelno organizacijo, da na družbena omrežja objavijo, da se je Rahim sam odrekel denarju, zaradi česar bi lahko obdržal vsaj delček časti. To vidi zapor in na dom k Rahimu pride predstavnik, da posname njegovega "ubogega" sina, kako noče, da gre nazaj v zapor itd. Ko odhaja, Rahim ta način spozna za napačen, in poskuša prepričati predstavnika, da posnetka ne objavi. Ker ima tudi zapor svoje interese ohraniti čast, se ne strinja. Film se konča tako, da se Rahim vrne v zapor.
Rahim torej postopoma tone v vedno globlji gnoj. Čeprav je njegova motivacija nedolžna se z malimi lažmi izkaže za neiskrenega, kar je točno proti njegovi želeni podobi junaka. Predstavnica omenjene dobrodelne organizacije mu celo enkrat, v odgovor na vzklik “pa saj se nisem o ničemer zlagal”, zabrusi, da “tudi ni bil iskren”. Začne že s tem, da postavi sebe kot najditelja torbice, saj noče, da bi svet vedel za njegovo “ljubico”. Televizija celo posname prispevek o njem, ki je kot nesebičen zapornik v svojih dveh dneh izpusta našel ter vrnil torbico, v resnici pa je ni niti našel niti vrnil sam.
Prvič, ko srečamo upnika, ki se mu je Rahim leta nazaj zadolžil in ga je ta posledično tožil, nam ta zatrjuje, da ne bi bil v tej denarni zagati, če ne bi verjel Rahimovim cuckastim očem. To se nam sprva zdi kruto od njega, vendar dobi smisel, saj Rahim prav res v vsaki težki situaciji, ko potrebuje pomoč, iz svojega obraza ustvari najbolj nedolžno-izgledajoč izraz. Znotraj dolga je celo dota upnikove hčere. Radovednemu bralcu se opravičujem, da še nisem omenil koliko točno ta dolg znaša: 150 tisoč “tomanov”. Po mojih poizvedovanjih je en Iranski Toman vreden deset Iranski Rialov (IRR), en Evro (EUR) pa je trenutno enak približno 48 tisoč IRR, torej nekje 5 tisoč tomanov. Sledi, da je bil Rahim dolžen celih 30 evrov, kar prav gotovo ni res (sicer bi mu lahko kupil le Minecraft za Switch in bi si bila bot). Če upoštevam neko drugo definicijo, da je toman enota nečesa v 10 tisoč, torej za faktor tisoč več kot prej rečeno, mu je dolžen 30 tisoč evrov, kar je bolj smiselno. Čeprav je sistem krut do Rahima, ki svojega dolga znotraj zapora prav gotovo ne bo uspel povrniti, tudi Rahim ni nedolžen.
Ne vem sicer kako je z zakonsko resničnostjo takšnih situacij v Iranu. Predstavljam si, da tudi po odsluženi kazni dolžnik ni opran dolga in ga mora tako ali drugače povrniti. Če bi bil opran kazni, bi to bilo nepošteno za upnika, saj (razen morda osebnega zadoščenja) ni iz tožbe pridobil noben del dolga, država pa je morala preživljati še enega zapornika. Kot opomba: zapor v katerem se v filmu nahaja Rahim bi bila bolje imenovana kaznilnica. Čeprav ni imel osebne svobode ta prostor zapustiti, je očitno imel “proste dneve” in je tudi na koncu filma samostojno vkorakal nazaj.
V filmu je bila neštetokrat omenjena “čast”. Rahim si je z vrnitvijo torbice pridobil čast, ki jo je uspešno unovčil za dobrodelne prispevke. Kasneje je s pretepom čast izgubil in z njo tudi pravico do tega denarja, vendar pa je z objavo dobrodelne organizacije, da se je denarju sam odrekel, nek delček časti povrnil. Čast torej teče kot nekakšna valuta: lahko jo pridobimo, lahko jo izgubimo, če jo imamo, lahko unovčimo določene bonitete. V tem leži jasno sporočilo o karakterji ljudi na bližnjem vzhodu, vendar pa velja tudi za vse nas v razvitem svetu. To je režiser pokazal s pogosto uporabo telefonov pri otrocih ter nekajkratno omembo (digitalnih) družbenih omrežij, po katerih so se domnevno širile tudi govorice o Rahimovi neiskrenosti. Te pa so omrežja, katerih žrtev smo tudi mi daleč stran od Irana. Video Rahimovega sina, kako prosi za očetovo svobodo v svojem jecljavem glasu (imel je nekakšno govorno napako, zaradi katere je tudi hodil k logopedu), ki ga je proti koncu filma posnel predstavnik zapora, je močno smrdel po katerem-koli “apology video-u” na Youtube-u. V teh se tipično opravičuje znan youtuber, ki je tako ali drugače zagrešil nekaj, kar mu skupnost zameri. Kot tak pade iz časti in si poskuša povrniti spoštovanje množice z videoposnetkom, v katerem čisto jokav, s psom v naročju, govori kako mu je žal, v upanju, da mu skupnost “oprosti”. Tako kot takšen zvezdnik je bil tudi Rahim prepuščen na milost (in nemilost) množice, ki pa ga seveda sploh ni dodobra poznala, da bi o njem delala kakršne-koli sodbe.
Kljub neiskrenemu ravnanju in mnogim slabim odločitvam je Rahimu pravzaprav kar težko karkoli dejansko očitati. Kot je film pokazal so bili prav vsi prikazani predmet istih družbenih sil, ki so Rahima silile k laganju oz. neiskrenosti. Zanimiv je komentar upnika na dobrodelnem dogodku za Rahima: zakaj ga sploh častijo kot junaka, če pa je storil le to, kar mu je dolžnost. Družba je torej od Rahima celo pričakovala, da bo zlatnike v torbici poskušal prodati. Kot sami vemo, bi to tudi storil, če ga ne bi upnik zavrnil. Namesto tega je na dogodku govoril o tem, kako ga je božja roka ustavila, blagajna se je pokvarila itd. Za svoje nesebično dejanje je celo prejel uokvirjeno priznanje.
Navsezadnje se je vrnil v zapor in cikel se bo verjetno ponovil. Videl sem že zgodbe o zadolženosti, ponavadi izhajajoč iz ZDA, vendar je ta bila osredotočena na bolj medosebni stik med zadolženim in upnikom v državi, kjer lahko drugi prvemu odvzame osebno svobodo, če ne plača, kar mi je bilo zanimivo. Tudi sodoben pogled na takšen svet skozi lečo družbenih omrežij je bil poučen, sploh ker se mi tipično zdi mentaliteta Arabskih držav tako tuja. Film je bil sicer posnet popolnoma “nemoteče”, tako rekoč kinematografsko brezhibno, kot bi gledal nekakšen dokumentarec. Ni bilo dolgih, umetniških kadrov, ki bi me opomnili na to, da gledal fikcijo. Film je torej že z načinom snemanja sporočal, da je posneta situacija nekaj realnega, čemur sem zlahka verjel. O igralcih sploh ne bom govoril, če izvzamem govor (bral sem podnapise, težko sodim) so bili vsi brezhibni, kot bi gledal skrito kamero, iskrene čestitke.
Imam pa en dvom, ki ga bo razumel kvečjemu tisti, ki je film že gledal: je režiser res nameraval prikazati Rahima v tako slabi luči, kot ga je? Film se navsezadnje imenuje Junak, vendar se je Rahim izkazal za prikrito barabo. Morda pa je bil naslov izbran ironično, težko reči, vendar mi je všeč ideja, da je celo režiser sam hotel Rahima prikazati kot junaka. To se mi zdi najbolj jasno pri zadnjih minutah filma, ko se Rahim vrača v zapor in je to prikazano kot izjemno žalosten (in nepravičen) dogodek. No ja, mogoče pa bo naslednjič, ko dobi dva dneva izpusta, le prodal najdene zlatnike.