Zadnje čase sem dosti razmišljal o veljavnosti splošno znanega (menda kitajskega) pregovora: “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.” Verjamem, da se z glavnim sporočilom vsi strinjamo: če želimo nekoga materialno ali kako drugače preskrbeti, ga je bolje vzgojiti tako, da se bo lahko preskrbel sam, neodvisno od našega obstoja ter pomoči, kot pa da ga priklenemo nase. Prvi pristop je skoraj gotovo ugodnejša za oba, saj bomo mi razbremenjeni, naš učenec pa bo lahko zadihal na lastna pljuča. To zadnje se ne zdi tako dobra motivacija, kot se zdi učiteljeva, vendar jo lahko v sodobnejših časih bolje razumemo skozi misel ravnatelja naše gimnazije: če nam mama pripravi sendvič, nas bo ob predaji vprašala še razna vprašanja glede šole ter nam naložila še kakšne hišne zadolžitve, ki nam niso po godu, če pa si sendvič pripravimo sami, ga bomo lahko pojedli v miru.

Poudarek je torej na samostojnosti učenca. Če le nima učitelj kakšnih zlih skritih namer, si bo želel učenca postaviti na lastne noge, ponavadi čim prej. Tako je pri vzgoji ter v šolstvu, kot tudi medicini, ko je v interesu bolnic pacienta karseda hitro rehabilitirati, da ustanovi ne trati dragocenega časa in prostora. Tu sicer ni učiteljev, temveč so zdravniki, kot tudi pri vzgoji ponavadi nastopa starš ali skrbnik, vendar bom tekom razprave vseeno uporabljal poimenovanje učitelja in učenca.

Takšna kategorizacija pa porodi zanimivo definicijo: učitelj torej ni nujno nekdo, ki učencu predaja neko veščino, vendar nekdo, ki si želi učenca, ki je trenutno od njega odvisen, narediti neodvisnega. Učitelj je v neki življenjski okoliščini sposobnejši od učenca oz. je v njej odvisen od učitelja, v interesu obeh pa je to zvezo prekiniti, najraje tako, da učenec postane dovolj sposoben ter učiteljeva pomoč ni več potrebna. Od tedaj naprej bosta oba lahko zaživela kot enaka.

Vendar v življenju pogosto ni tako preprosto. Učenec sicer bo postavljen na lastne noge, vendar bo ob spoznanju kvalitete učitelja tudi ob prihodnjih težavah zašel k njemu. Če je to njegova služba ali življenjsko poslanstvo (ali oboje), ga to verjetno ne bo motilo, ker pa je bila njegova prvotna želja narediti učenca neodvisnega, lahko začuti določeno mero frustracije, sploh če se je ta cikel že večkrat ponovil. Ljudje navsezadnje na tej Zemlji nimamo neomejeno časa, mnogim staršem pa je želja le, da njihovi otroci ne bi bili nebogljeni, ko njih ni več. Učenje ribolova je torej lahko videno kot taktika varčevanja s časom, saj smo sami sposobni ujeti le toliko rib in jih verjetno ne bomo lovili večno.

Ko pa bi le bil ribolov edina veščina, ki jo mora človek znati. Za trenutek se omejimo na vzgojo otrok. Kot starš smo otroku avtoriteta za razna življenjska vprašanja. Od nas je odvisno, kako bo dojemal svet ter kako dobro se bo znašel v njem. Vendar nismo vsevedni, zato pa imamo moč otroku pokazati pot do znanja. V praktičnem primeru ribolova bi to pomenilo, da mu mi določimo ribiča, ki ga bo učil. Ko pa nas ne bo zraven, si bo moral otrok sam najti učitelja, naj bo to oseba, knjiga, izkušnja itd. Izbira poti do znanja je tedaj prepuščena učencu. Pri starosti, ko se to prvič zgodi, se že verjetno pozna dovolj dobro, da izbere pravo. Kot učenci pa nam ob razrešitvi te dileme prav gotovo pomaga znanje on nas samih. Če le vemo, katera pot do znanja nam najbolj “gre”, se bomo odločili prav. Da pa smo na katerikoli poti sploh uspešni, se moramo znati učiti.

Prvič, ko sem slišal besedno zvezo “učenje o učenju”, sem bil v osnovni šoli, verjetno enkrat proti koncu druge triade. Sodelovali smo v nekem mednarodnem projektu, vendar smo od njega odnesli bolj malo, saj je vse kar se spomnem to, da smo delali veliko plakatov. Takrat so nas hoteli naučiti učenja z miselnimi vzorci, ki so bili v osnovni šoli pogosto celo obvezni (morali smo povzeti vso snov za npr. domačo nalogo), vendar se te pri mojem učnem procesu niso nikoli prijeli ter sem jih nehal delati takoj, ko niso bili več obvezni. Vendar to še ne pomeni, da so neuporabni nasploh: so le en izmed mnogih pripomočkov.

Takrat se je razmišljanje, ki jih je hotel ta projekt vzbuditi v nas, zdelo dokaj začasno in nepomembno, skozi leta pa se izkaže, da je sposobnost učenja morda še najpomembnejši cilj, ki ga lahko doseže šolstvo. Vendar smo si delovne navade in znanje učenja večinoma pridobili brez zavesti izrecnega učenja, torej skozi nezavedno optimizacijo učnega procesa. Ta proces bomo kot intelektualna bitja v življenju še mnogokrat rabili, torej je dobra sposobnost učenja za nas zelo pomembna.

Še posebej v sodobnem življenju je sposobnost učenja ključna. Znanje preteklih tisočletij, odkritja milijard pametnih glav, in vse to naj bi nadaljevali mi. V veliko pomoč so nam zapisi, saj je človeški spomin pogosto nezanesljiv, vendar to pomeni, da se moramo znati učiti samostojno, brez osebnega učitelja. Tedaj je še toliko bolj pomembna funkcionalna pismenost. Funkcionalno pismeni pa smo, če znamo hitro in učinkovito prepoznavati vzorce v informacijah, ki jih skušamo razumeti. V tem smo boljši tem več različnih tipov informacije smo že absorbirali poprej. Učenje se torej težko neposredno naučimo, lažje pa je preko samega učenja nečesa konkretnega oz. “prakse”.

To učenje učenja spada v tisti del šolstva, ki bi mu lahko rekli izobrazba. Trdil bi, da vsa “piflarija”, ki je prisotna v šolstvu, ni nič drugega kot trik, da nas priuči učnih navad. Vendar to še ne pomeni, da pridobljeno znanje ni pomembno: moramo si prizadevati učiti čim bolje ter strmeti k cilju boljšega razumevanja danega področja, čeprav je metacilj pomembnejši.