Pred vami je moj prevod zgodbe iz zbirke kratkih zgodb Harukija Murakamija Men Without Women (v japonskem izvirniku 女のいない男たち), ki nosi enak naslov kot sledeča. Uporabljen je bil angleški prevod Philipa Gabriela. Nekaj detajlov je spremenjenih zavoljo užitka (verjetno) slovenskega bralca — pa menda ne bo vedel, kakšen je sprehod od Omote Sando do Aoyama Itchome? —, pa tudi za bralca nasploh. Če se vam kakšna poved zdi preveč dobesedno vzeta iz angleščine, žal mi je, še vedno ne vem kako zadovoljivo prevesti “hot and bothered”, z veseljem pa sprejmem predloge (zid na hekatija.com). Nekaj pa se mi jih je kar dobro posrečilo — upam, da bodo ti bralcu ostali najbolj v spominu. Uživajte!

Klic me je zbudil po prvi uri zjutraj. Zvonenje telefona sredi noči se vedno sliši grobo in neprijetno, kot nekakšno zlohotno jekleno orodje, ki namerava uničiti svet. Kot pripadnik človeške rase sem se čutil dolžnega to preprečiti, zato sem vstal iz postelje, odstopicljal v dnevno sobo ter dvignil slušalko.

Nizek glas moškega me je informiral, da je s tega sveta za večno odšla ženska. Glas je pripadal njenemu možu. Vsaj tako je pravil. In je nadaljeval: “Moja žena je storila samomor prejšnjo sredo,” je rekel. “Kakorkoli že, želel sem vas obvestiti.” Kakorkoli že. Kolikor sem lahko razbral, ni bilo niti sledu čustev v njegovem glasu. Govoril je, kot bi bral za telegram, skoraj brez presledkov med besedami — preprosto oznanilo. Neolepotena resničnost. Pika.

Kako sem se odzval? Nekaj sem prav gotovo rekel, vendar se ne morem spomniti, kaj. Kakorkoli že, sledila je dolga tišina. Kot globoka luknja sredi ceste, v katero strmiva vsak s svoje strani. Potem pa je brez besed, kot bi na tla položil dragocen kos pohištva, prekinil. Ostal sem sam, s telefonom tesno v rokah, v beli majici in modrih boksaricah.

Kako je zvedel zame? Nisem imel pojma. Me je kot bivšega fanta omenila svojemu možu? Vendar zakaj? In kako je poznal mojo telefonsko številko (v imeniku je ni)? Vse prej pa, zakaj jaz? Zakaj bi se njen mož ukvarjal z obveščanjem mene? Ne morem si predstavljati, da bi za sabo pustila takšno prošnjo v poslovilnem pismu. Razšla sva se že leta nazaj, od takrat pa se nisva niti enkrat več videla, še po telefonu se nisva slišala.

Vendar to ni relevantno. Večji problem je, da mi ni niti ene zadeve pojasnil. Želel me je obvestiti, da se je njegova žena ubila, in se je nekako prikopal do moje telefonske številke. Zatem pa… nič. Zdelo se je, kot da me je hotel pustiti nekje na sredini, nekje na razpotju med vednostjo in nevednostjo. Zakaj? Da bi se zamislil o nečem?

O čem pa?

Niti sanjalo se mi ni. Število vprašajev se je le namnožilo, kot število barvnih črt v otroških knjigah iz knjižnice.

Torej, še kar ne vem zakaj se je ubila, niti kako. Tudi če bi hotel poizvedeti, to ni bilo nikakor mogoče. Nisem imel pojma, kje je živela, iskreno niti nisem vedel, da je bila poročena. Vedel sem le njen dekliški priimek, moški po telefonu pa mi ni povedal svojega. Kako dolga sta bila poročena? Sta imela otroka — otroke?

Kljub vsemu sem sprejel, kar mi je njen mož povedal. Ni mi bilo do dvomljenja. Potem ko me je pustila, je nadaljevala življenje v tem svetu, se verjetno zaljubila v koga drugega, se z njim poročila, prejšnjo sredo pa je — zaradi česarkoli že ter na kakršenkoli način že — končala svoje življenje. Kakorkoli že. V glasu moškega je bilo prav gotovo nekaj, kar ga je globoko povezovalo s svetom mrtvih. V pozno-večerni spokojnosti sem lahko zaslišal to povezavo, ter ujel blesk te napete niti. Klicati me tako je torej bila — namerno ali ne — prava odločitev. Če bi me klical ob enih popoldan, tega ne bi začutil.

Ko sem odložil telefon ter se odpravil nazaj v posteljo, je bila žena budna.

“Kdo je klical? Je kdo umrl?”
“Nihče ni umrl, bila je napačna številka,” sem počasi in zaspano odgovoril.

Žena mi seveda ni verjela, saj je tudi moj glas sedaj smrdel po smrti. Ta občutek nerazrešenosti, ki ga s seboj prinašajo sveže preminuli, je zelo nalezljiv. Potuje skozi telefonsko linijo kot lahno drhtenje, preobraža zven besed, ter usklajuje svet s svojimi tresljaji. Vendar žena ni več spregovorila. Ležala sva v temi ter oba, izgubljena vsak v svojih mislih, pozorno poslušala tišino.

Ta ženska je bila že tretja, s katero sva hodila, ki se je ubila. Če razmisliš — kar res ni potrebno, ker je očitno — je to izjemno visoka smrtnost. Neverjetno. V svojem življenju niti nisem bil s tolikimi. Zakaj so si te ženske — vse še mlade — vzele življenje, ali se čutile primorane si vzeti življenje, je bilo izven mojega dojemanja. Upal sem, da ni bilo zaradi mene, ali nekako povezano z mano. Upal sem tudi, da me niso hotele za pričo svojim smrtim. Iz globočin sem upal, da ni bilo tako. Sploh pa — kako naj to rečem — ta tretja ženska (brez imena bo težko govoriti o njej, kličimo jo “M”) ni bila takšna oseba, ki bi si vzela življenje. Daleč od tega. Mislim, vsi mišičasti mornarji na svetu so jo varovali, pazili nanjo.

Ne morem iti v podrobnosti o tem, kakšna oseba je M bila, kako sva se srečala in kaj sva počela skupaj, saj bi to lahko povzročilo preglavice pri ljudeh, ki še živijo. Vse kar lahko rečem je, da sva si bila nekoč blizu in se na neki točki razšla.

V resnici o M rad razmišljam kot o punci, ki sem jo spoznal, ko je bila stara štirinajst. To se dejansko ni zgodilo, vendar bi se vsaj tu rad pretvarjal, da se je. Spoznala sva se pri štirinajstih v osnovnošolski učilnici. Imeli smo biologijo, kot se spomnim. Nekaj o amebah in paramecijih. Sedela je zraven mene. “Pozabil sem svojo radirko,” sem ji rekel, “bi si lahko sposodil tvojo, če imaš še kakšno?” Vzela je svojo radirko, jo prepolovila, ter mi dala polovico. In se široko nasmehnila. Kot pravijo, v tistem trenutku sem se zaljubil. Bila je najlepša punca, kar sem jih kadarkoli videl. Vsaj tako se mi je zdelo takrat. Táko bi si jo rad predstavljal, kot da sva se tako prvič spoznala, v učilnici v osnovni šoli, združilo pa naju je tiho vendar silovito posredovanje ameb in paramecijev. Če tako razmišljam o tem, postane lažje sprejeti vse razne stvari.

Bil sem zdrav štirinajstletni deček, tako da je bil potreben le topel zahodnik, pa se je moj tič že postavil pokonci. Takšne starosti sem pač bil. Pa saj ne, da mi je dala erekcijo, krepko je presegla kakršenkoli zahodnik. Pa ne le zahodnik. Bila je tako neverjetna, da so vetrovi z vseh strani neba preprosto izginili. Postavljen pred tako izjemno punco, kako sem lahko sploh pomislil, da bi se mi dvignil? Prvič v življenju sem spoznal punco, zaradi katere sem se tako počutil.

Imam občutek, da sem takrat prvič spoznal M. Ni se zgodilo tako, a táko razmišljanje postavi vse na pravo mesto. Bil sem štirinajst in tudi ona je bila štirinajst. To je bila najboljša starost za najino prvo srečanje. Tako bi se morala spoznati.

Vendar preden sem se zavedel, M ni bilo več. Kam je odšla? Nisem imel pojma. Neki dan sem jo izgubil izpred oči. Slučajno sem se — le za trenutek — obrnil stran, ko pa sem pogledal nazaj, je izginila. Še pred kratkim tu, potem pa ne več. Neki iznajdljivi mornar jo je gotovo povabil, da z njim pobegne v Marsêille ali Slonokoščeno obalo. Moj obup je bil globlji od kateregakoli oceana, ki sta ga lahko prečkala. Globlji od kateregakoli morja, kjer so plavali gromozanski lignji in morski zmaji. Začel sem se sovražiti. V nič nisem mogel verjeti. Kako hudiča se je to zgodilo? Tako zelo sem ljubil M, tako veliko mi je pomenila. Tako močno sem jo potreboval. Zakaj sem sploh kadarkoli pogledal stran?

Prav nasprotno je bila M od takrat naprej povsod. Kamorkoli grem, jo vidim. Je del mnogih mest, mnogih trenutkov, mnogih ljudi. Polovico radirke sem dal v plastično vrečko ter jo nosil okoli kot talisman. Ali kot kompas. Dokler je bil v mojem žepu sem vedel, da bom M — nekoč, nekje — ponovno našel. V to sem bil prepričan. Gladko govoreči mornar jo je s sladkimi besedami prepričal, da se je vkrcala na njegovo veliko ladjo in jo odpeljal stran, nič drugega. Vedno je bila punca, ki zaupa drugim. Punca, ki bi vzela popolnoma novo radirko, jo odlomila na pol ter jo ponudila dečku, ki ga sploh ne pozna.

Da bi ugotovil, kje se nahaja, sem skušal zbrati delce sledov od raznih ljudi na raznih mestih. Kar sem našel so bili le ostanki, njihov pomen hudo razredčen. Njeno bistvo je ob vsakem redčenju bolj zbledelo. Prav tako kot se nam horizont ves čas umika. Vseeno sem ga poskušal ujeti. Lovil sem ga, od Bombaja do Cape Towna do Reykjavika do Bahamov. Prečesal sem vsako mesto s pristaniščem, a je v vsakem do takrat, ko sem prispel, že ni bilo več. Za njo je ostala le šibka sled toplote na slabo pospravljeni postelji. Njen šal z vrtinčastimi vzorci je visel čez stol. Napol prebrana knjiga — še vedno odprta — na mizi. Še vedno mokre nogavice so se sušile v kopalnici. Nje pa ni bilo več. Zviti mornarji po vsem svetu so slutili moj prihod ter jo hitro skrili kam drugam. Sedaj seveda nisem več štirinajst. Sem bolj zagorel, bolj žilav. Brado imam gostejšo ter ločim med primerjavo in prispodobo. Še vedno pa je del mene štirinajst. In ta del mene, ki je večno štirinajst, čaka, zelo potrpežljivo, da spet zapiha zahodnik in poboža moj nedolžen penis. In kamorkoli zahodnik piha, M bo prav gotovo tam.

To je zame M.

Ženska, ki nikoli ni za dolgo na istem mestu.
Vendar ne ženska, ki bi si vzela življenje.

Ne vem, kaj točno hočem reči. Mogoče poskušam pisati o bistvu raje kot o resnici. Vendar pisati o bistvu, ki ni resnično, je kot se poskušati dobiti z nekom na temni strani Lune. Je temno in lahko se izgubiš. In sploh preveliko. Kar hočem reči je, da je M ženska, v katero bi se moral zaljubiti pri štirinajstih. A sem se vanjo zaljubil dosti kasneje, ko pa, na žalost, ni bila več štirinajst. Zmotila sva se o trenutku v času, ko bi se morala srečati. Kot ko pozabiš, kje bi se moral z nekom dobiti. Tja prideš ob pravi uri in na pravo mesto, a na napačen dan.

Vseeno pa je v njej še vedno prebivala štirinajstletna deklica. Ta je bila znotraj nje popolna, nerazdrobljena. Če sem si jo ogledoval pobliže, sem lahko ujel drobce te deklice, kako je priplavala na površino ter zopet poniknila znotraj M. Ko sva se v rokah drug drugega ljubila, se je v trenutku postarala ter spet pomladila. Vedno je potovala v svojem lastnem časovnem pasu. Zato sem jo imel rad. Držal sem jo močno, tako močno, da jo je bolelo. Morda sem jo držal premočno. Nisem je hotel izgubiti.

Seveda pa sem jo. Nič čudnega, saj so bile vanjo uprte oči mornarjev po vsem svetu. Od mene se ni moglo pričakovati, da jo bom obvaroval sam. Nihče ni zmožen vsako sekundo paziti na nekoga. Moraš spati ter hoditi na stranišče. Včasih moraš tudi zdrgniti banjo. Moraš rezati čebule in lupiti krompir, preveriti pritisk v zračnicah avta. Tako sva zapustila drug drugega oziroma tako me je zapustila ona. V ozadju je bila vedno prisotna ostra senca mornarja. Črna, samostojna senca, ki je polzela po steni visoke stavbe. Banje, čebule in zrak so bili le delci prispodob, ki jih je kot risalne žebljičke ta senca raztresla.

Nihče ne ve, kako nesrečen sem bil, ko je odšla, kako globoko v brezno sem padel. Le kako bi lahko vedeli? Še sam se komaj spominjam. Koliko sem trpel? Koliko bolečine sem prestal? Želim si, da bi obstajala naprava, ki bi bila sposobna natančno izmeriti žalost in jo prikazati številčno. Te bi potem lahko beležil. Odlično bi bilo tudi, če bi bila takšna naprava manjša od človeške dlani. O tem razmišljam vsakič, ko merim pritisk v zračnicah.

Konec koncev je umrla. Klic sredi noči je bil o tem dovolj jasen. Ne vem kako, kje ali zakaj; M se je odločila, da si bo končala življenje in končala si ga tudi je. In potem je, verjetno, tiho odšla s tega sveta. Vsi mornarji na svetu ter vso njihovo sladko govoričenje je ni moglo več rešiti — niti ugrabiti — iz dežele mrtvih. Če močno prisluhneš sredi noči, lahko tudi ti zaslišiš oddaljeno petje žalostnih mornarjev.

Ko je umrla, sem izgubil štirinajstletnika v sebi. Kot ko se športnik upokoji, je štirinajstletnik znotraj mene odšel in se ni več vrnil. Sedaj je bil zaklenjen v težkem trezorju na dnu morja, vrata katerega se ne bodo odprla še milijardo let. Do takrat bodo amebe in parameciji v tišini pazili nanj. Prijeten zahodnik ne piha več. In mornarji po vsem svetu žalujejo za M, ki je ni več. Da sploh ne omenim vseh anti-mornarjev.

Ko sem zvedel za njeno smrt, sem bil gotov, da sem drugi najsamotnejši moški na planetu. Najsamotnejši je bil očitno njen mož. To mesto mu prepustim. Nimam pojma, kakšna oseba je, niti ne, koliko je star. Tudi kaj počne ali česa ne počne mi ni znano. Vse kar vem je, da ima globok glas. Vendar to mi ne pove prav nič. Je mornar? Ali nekdo, ki se mornarjem zoperstavlja? Če drugo, je potlej en izmed mojih rojakov. Če pa je prvo… še vedno čutim z njim. In želim si, da bi lahko nekako olajšal njegovo bolečino.

Ampak ni bilo poti, po kateri bi našel moža svoje bivše. Ne poznam njegovega imena ali mesta, kjer živi. Morda je že izgubil ime in mesto. Bil je, konec koncev, najsamotnejši moški na svetu. Ko grem na sprehod, se rad usedem pred kipom samoroga — park s tem kipom namreč pogosto prečkam spotoma. Ko se zazrem v hladno vodo vodnjaka okoli kipa, pomislim na tega moškega in si predstavljam, kako je biti najsamotnejši moški na Zemlji. Sam že vem, kako je biti drugi. Ampak ne vem, kako je biti prvi. Široko brezno je med prvim in drugim najsamotnejšim na Zemlji. Verjetno. Široko, pa tudi globoko. Dno je posuto s trupli ptic, ki so ga neuspešno poskušale prečkati.

Nekega dne nenadoma postaneš Moški brez žensk. Ta dan pride popolnoma nepričakovano, brez kakršnihkoli predhodnih opozoril ali namigov. Nobenih znamenj ali slutnje, nobenega trkanja na vrata ali vljudnostnega odkašljevanja. Greš okoli ovinka in si že tam. In potem ni več poti nazaj. Ko prečkaš ta zavoj, si lahko del le tega sveta. V tem svetu te kličejo “Moški brez žensk”. Nisi prvi, niti zadnji.

Le Moški brez žensk lahko dojamejo, kako boleče je to postati. Izgubiš tisti čudežni zahodnik. Štirinajst ti je za večno odvzeta (milijarda let bi morala šteti za večno). Oddaljeno, utrujeno žalovanje mornarjev. Dno morja z amebami in s parameciji. Kličeš nekoga ob enih zjutraj. Dobiš klic po eni zjutraj od tujca. Čakaš na neznanca nekje na razpotju med vednostjo in nevednostjo. Solze ti padajo na suh asfalt, ko preverjaš pritisk v svojih zračnicah.

Ko sem sedel tam pred kipom samoroga, sem upal, da si bo njen mož nekoč opomogel. Upal sem tudi, da ne bo nikoli pozabil na tiste res pomembne stvari — na bistvo—, bo pa zmožen pozabiti na vse ostalo, ki je nepomembno, drugotno. Upal sem celo, da bo sposoben pozabiti pozabljanje. Prav res sem tako čutil. Predstavljaj si to, sem si mislil: tu je ždel drugi najsamotnejši moški na Zemlji in je čutil z najsamotnejšim, z nekom, ki ga ni nikoli srečal.

Vendar zakaj si je zadal poklicati mene? Saj ga ne kritiziram, stvar je le v tem, da odgovora na to preprosto vprašanje še kar nimam. Kako je sploh zvedel zame? In zakaj ga je brigalo? Odgovor je verjetno preprost. M je svojemu možu povedala nekaj o meni. Nekaj o meni. Le za tem lahko vidim njegovo motivacijo. Kaj pa mu je povedala, nimam pojma. Kakšno vrednost, kakšen pomen bi sploh lahko imel zanjo, da se je odločila povedati svojemu možu o bivšem fantu, kakršen sem bil jaz? Je bilo kaj ključnega, povezanega z njeno smrtjo? Sem metal neke vrste senco na njen odhod? Mogoče mu je M povedala o tem, kako lep je moj penis. Ko sva popoldan ležala v postelji, ga je rada držala v svoji dlani in ga opazovala, kot bi v rokah nosila britanske kraljeve dragulje. “Kakooo je lep,” je govorila. Če je to res ali ne, ne vem.

Me je zaradi tega poklical? Zbudil me je po eni zjutraj, da bi izrazil spoštovanje do oblike mojega tiča? Stežka. To je absurdno. Kakorkoli pogledaš, ni moj penis nič spektakularnega. Največ kar lahko rečeš je, da je dokaj povprečen. Ob njenem čutu za lepoto sem se pogosto praskal po glavi. Imela je nenavaden sistem vrednot, takšnega kot nihče drug.

Verjetno (to je le del moje domišljije) je možu povedala o tem, kako je z mano delila polovica radirke v osnovni šoli. Imela ni nobenega prikritega namena in je hotela dobro. Bil je le kratek spomin iz preteklosti, ki ga je slučajno delila. In seveda mu je to vzbudilo ljubosumje. Dejstvo, da mi je M dala polovico radirke, ga je prav gotovo naredilo bolj ljubosumnega, kot če bi imela seks z dvema avtobusoma mornarjev. To je popolnoma razumljivo. Kaj pomenita dva avtobusa mornarjev? Z M sva bila konec koncev oba štirinajst in vse, kar sem potreboval za erekcijo, je bil zahodnik. Doživeti to, da punca prelomi svojo pravkar kupljeno radirko in ti da polovico, je bilo neverjetno. Kot prepustiti ducat starih skednjev gromozanskemu tornadu.

Zatem se vsakič, ko grem mimo kipa samoroga, usedem tam in premlevam Moške brez žensk. Zakaj ravno tam? Zakaj samorog? Morda je samorog tudi eden izmed Moških brez žensk. Mislim, nikoli še nisem videl samoroškega para. Vedno je sam, njegov — saj je on, mar ne? — rog ostro kaže proti nebu. Mogoče bi ga morali sprejeti kot znak Moških brez žensk, kot simbol samote, ki jo nosimo in je naše breme. Lahko bi nosili značke s samorogi, v znak našega tihega ponosa. Brez parad, glasbe, zastav. Verjetno. (Besedo “verjetno” verjetno uporabljam preveč, verjetno.)

Prav lahko je postati Moški brez žensk. Žensko ljubiš iz vsega srca, potem pa izgine. To je vse, kar je potrebno. Večino časa so (kot vam je že prav gotovo jasno) iznajdljivi mornarji tisti, ki jih vzamejo stran. S škafom lepih laži jih prepričajo, da z njimi odidejo v Marsêille ali Slonokoščeno obalo. In pri tem smo popolnoma nemočni. Ali pa se mornarjem izognejo in si namesto tega vzamejo življenje. Tudi pri tem smo nemočni. Še mornarji tega ne morejo preprečiti.

Kakorkoli že, tako postaneš Moški brez žensk. Še preden se zaveš. In ko nekoč postaneš Moški brez žensk, samotnost pronica globoko v tvoje telo, kot madež rdečega vina na beli preprogi. Ne glede na to, koliko gospodinjskih knjig prebereš, takšen madež počistiti ni lahko. Morda bo skozi čas zbledel, vendar bo ostal tam kot madež, vse dokler boš še živel. Ima pravico biti madež in — pred vsemi — občasno razglašati svojo madežnost. Tebi pa je prepuščen preostanek življenja, razredčen s to bledečo gmoto.

Stvari so drugačne na tej strani. Žejen si na drugačen način. Brada ti raste drugače. Tudi natakarice v Starbucksu s tabo drugače ravnajo. Clifford Brownovi soloji prav tako zvenijo drugače. Vrata podzemne železnice se odpirajo na nove in nepričakovane načine. Sprehajaš se od Viča do Trnovega in ugotoviš, da razdalja ni več takšna, kot je nekoč bila. Mogoče srečaš novo žensko, vendar ne glede na to, kako čudovita je (pravzaprav, bolj čudovita je, bolj je to res), že od trenutka srečanja začneš razmišljati o tem, kako jo boš izgubil. Sugestivna senca mornarjev, zven tujih jezikov, ki jih govorijo (je grščina, estonščina, tagaloščina…), te navdaja z občutkom tesnobe. Imena eksotičnih pristanišč po vsem svetu te preganjajo. Ker že veš, kaj pomeni biti Moški brez žensk. Si bela perzijska preproga in samotnost je rdeči vinski madež, ki ga ni mogoče sprati. Samotnost je uvožena iz Francije, bolečina rane iz Bližnjega vzhoda. Za Moške brez žensk je svet prostrana, bridka mešanica, sorodna temni strani lune.

Z M sva hodila kakšni dve leti. Ne dolgo. Vendar sta to bili znatni dve leti. Samo dve leti, bi lahko rekli. Ali pa dolgi dve leti. Odvisno od gledišča. Rekel sem, da “sva hodila”, vendar sva se v resnici videla le enkrat ali dvakrat na mesec. Imela je svoje razloge, kot tudi jaz svoje. Na tej točki — na žalost — nisva bila več štirinajst. In prav to je bil vzrok za najin razdor. Četudi sem jo držal tesno pri sebi. Temna senca mornarjev je polzela naokoli, se širila ter razletela na milijone malih koscev.

Kar mi je o M najbolj ostalo v spominu je njena ljubezen do dvigalske glasbe. Percy Faith, Montovani, Raymond Lefèvre, Frank Chacksfield, Francis Lai, 101 Strings, Paul Mauriat, Billy Vaughan. Imela je nekakšno usojeno naklonjenost do te — kot bi jaz rekel — neškodljive glasbe. Angelska godala, sapica pojočih piščali, zadržana pihala, harfa, ki lahno boža tvoje srce. Očarljiva melodija, ki nikoli ne poneha, harmonije, ki se kot sladkarije topijo v ustih, ravno pravi učinek odmeva v posnetku.

Ko sem se vozil, sem ponavadi poslušal rock ali blues. Derek and the Dominos, Otis Redding, The Doors. Vendar mi M ni pustila poslušati prav nič od tega. S seboj je vedno nosila papirnato vrečko polno nekaj ducat kaset z dvigalsko glasbo, ki jih je predvajala eno za drugo. Brezciljno sem vozil naokoli, ona pa si je zraven tiho brundala ob Francis Laijevem “13 Jours en France”. Njene ljubeznive, seksi ustnice, z najmanjšo sledjo šminke. Kakorkoli že, verjetno je imela v lasti več tisoč kaset. In vedela je vse, kar je možno vedeti o vsej nedolžni glasbi na svetu. Če bi obstajal muzej dvigalske glasbe, bi bila ona glavna kustosinja.

Enaka je bila pri seksu. Tudi ko sva bila v postelji, je predvajala glasbo. Nehal sem šteti, kolikokrat sem slišal Percy Faithov “A Summer Place”, ko sva se kavsala. Nekoliko sram me je to izjaviti, a slišati to skladbo me še danes vzburi — moje dihanje težko, moj obraz rdeč. Lahko bi prečesal celoten svet in stavim, da bi našel le enega moškega — mene —, ki postane pohoten že ob prvih notah uvoda v “A Summer Place”. Ne — mogoče bi našel tudi njenega moža. Pustimo to možnost odprto. Lahko bi prečesal celoten svet in verjetno našel (vključno z mano) le dva moška, ki postaneta vsa vroča in vznemirjena ob poslušanju uvoda v “A Summer Place”. Recimo raje tako.

Prostor.
“Razlog, da imam rada takšno glasbo,” je nekoč rekla M, “je vprašanje prostora.”
“Prostora?”
“Ko poslušam to glasbo, dobim občutek, kot da sem v široko odprtem, praznem prostoru. To je velikanski prostor brez meja. Brez zidov, brez stropa. Ni mi treba razmišljati ali karkoči reči ali karkoli narediti. Že samo biti tam je dovolj. Zaprem oči in se predam prelepim godalom. Tu ni glavobolov, ni prehladov, ni menstruacij, ni ovulacij. Vse je preprosto čudovito, spokojno, tekoče. Lahko preprosto sem.”
“Kot bi bila v nebesih?”
“Tako,” je rekla M. “V nebesih brez dvoma Percy Faith skrbi za glasbeno spremljavo. Mi še malo zmasiraš hrbet?”
“Prav,” odgovorim.
“Res dobro znaš masirati.”
S Henry Mancinijem si izmenjava skriven pogled in se komaj opazno nasmehneva.

Dvigalska glasba je še ena stvar na seznamu stvari, ki sem jih izgubil. Ta misel me oblije vsakič, ko se grem vozit. Ko čakam pri semaforju, napol upam, da bo meni še poprej neznana punca vdrla v avto ter, brez besede ali pogleda, predvajala kaseto z “A Summer Place”. Še sanjal sem o tem. Seveda pa se to še nikoli ni zgodilo. Mislim, pa saj moj avto niti kasetofona nima več. Dandanes uporabljam iPod z USB kablom. Pa tudi Francis Lai in 101 Strings gotovo nista na mojem iPodu. Gorillaz ali Black Eyed Peas sta tam že bolj domača.

Tako je izgubiti žensko. In v določenem trenutku izgubiti eno pomeni izgubiti vse. Tako postanemo Moški brez žensk. Izgubimo Percy Faitha, Francis Laija, in 101 Strings. In amebe in paramecije. Izgubimo njen gladek hrbet. Včasih, ko sem M z dlanjo masiral hrbet, sem to počel v ritmu Henry Mancinijeve verzije “Moon River”. Waiting round the bend, my Huckleberry friend… A vse to je izpuhtelo. Preostane le star odlomljen kos radirke in oddaljen zvok žalostnih mornarjev. In kip samoroga, njegov samoten rog usmerjen v nebo.

Upam, da je M sedaj v nebesih — ali nekje podobno nebesom — in uživa v “A Summer Place”. Nežno prekrita s to odprto, brezmejno glasbo. Upam le, da se tam ne predvaja Jefferson Airplane. (Gotovo Bog ne bi bil tako krut.) Še posebej lepo pa bi bilo, če bi se ob violinah v “A Summer Place” kdaj spomnila name. Ampak mogoče prosim za preveč. Upam, da je — četudi ne v povezavi z mano — M srečna in zadovoljna, ob Muzakovi glasbi, ki igra v večnost.

Kot en izmed Moških brez žensk, to upam iz dna srca. Na tej točki se zdi, kot da mi ne preostane nič drugega kot upati. Verjetno.