Govor se zaključuje. Govorec se zahvali za pozornost ter prepusti publiki zastaviti kakršnakoli morebitna vprašanja. Zvrsti se jih nekaj, vendar pritekajo počasi, govorec pa jim odgovarja tako učinkovito in jedrnato, da se kar kmalu znajde v čisti tišini. Pravzaprav nobeno izmed dosedanjih vprašanj ni načelo teme tam, kjer bi se zdelu govorcu najpomembnejše, ali pa so bila le preveč površinska in trivialna. V tem trenutku si misli, da so poslušalci le preveč zadržani, in bi imeli gotovo več vprašanj, potrebno jih je le malo spodbuditi. Njegove spodbudne besede so: “Gotovo vas še kaj zanima? Ni neumnih vprašanj!”.
Pa vendar je to sploh res? To frazo smo mnogi slišali že v osnovni šoli, če ne prej, in se nam je sprva zdela instinktivno napačna, saj smo vendar že pri nizki starosti imeli kopico izkušenj z neumnimi vprašanji. Tudi v razmeroma strpni družini se nam je kot otroku zgodilo, da smo vprašali nekaj tako zgrešenega, da starš ni ne le bil nesposoben odgovoriti, vendar nam je celo dal vedeti (čeprav morda le z obrazno ali telesno mimiko), da smo s svojim vprašanjem pokazali, kako res slabo razumemo svet. To je bilo še pogosteje v ostalih družbenih krogih, kjer smo se kar kmalu naučili izbirati besede, saj nam je postalo jasno, da že oblika vprašanja veliko pove o našem lastnem razumevanju. Tako se zdi trditev, da neumnih vprašanj ni, intuitivno absurdna. Kljub temu smo jo po letih repeticije ponotranjili, nekaterim se zdi celo tavtološka. Tam kjer so nam jo največkrat ponovili, v šolstvu, si (dober) učitelj prizadeva razčistiti vse nejasnosti med svojimi učenci, tako da z veseljem sliši tudi neumna vprašanja, saj lahko preko njih najlažje zgodaj prepozna vrzeli v razumevanju ter se jim kar takoj posveti. V tem kontekstu je fraza pravilna, saj učitelj namensko definira vsa vprašanja kot dobra. Ponavadi se skuša narediti skromnega, češ da je kakršnakoli napaka v razumevanju poslušalcev njegova krivda, ter so lahko neumni le odgovori, ne vprašanja. Vendar se vseeno pojavijo vprašanja, ponavadi s strani manj uglajenih učencev, ki učitelju niso všeč ter jih mora zavreči, v nekaterih primerih celo po krivem (nek učenec je morda razmišljal na popolnoma drugačen način kot ostali, vendar se učitelj nima časa poglabljati ter njegovo vprašanje neupravičeno zavrže kot neprimerno). Kaj pa v širšem svetu izven učilnic, kjer vprašani ni nujno strpen in si morda celo želi izkoristiti slabo zastavljeno vprašanje, kot nekakšno šibkost na strani vpraševalca?
V takšnem svetu je mnogo neumnih vprašanj. Na tej točki bi bilo primerno, da nekoliko razdelam, kaj točno imam v mislih z “neumnimi” vprašanji. Obstoj takšnih bi impliciralo obstoj pametnih vprašanj, vendar je ta pridevnik preveč pristranski, tako da se bom raje držal oznake dobrih in slabih vprašanj (kar je še bolj subjektivno kot prej, mišljeno je kot analogija z oznako dobrih in slabih argumentov). Poskušal se bom konsistentno držati oznake “vpraševalec” za osebo, ki podaja vprašanje “vprašanemu”. Večinoma bo vpraševalec v prvi osebi, saj je naš cilj dognati, kako biti v tej vlogi dober. Dobro vprašanje je vprašanje, ki vprašanemu jasno nedvoumno sporoča:
Omenjeno bi bilo smiselno malo razdelati. Predznanje v dani tematiki, ki ga poseduje vpraševalec, je pomembno zato, da lahko vprašani odgovori v smiselnem obsegu ter ne razlaga nečesa, česar vpraševalec (še) ni sposoben razumeti, ali pa je obratno zanj preveč preprosto. Tako bi na primer nekomu, ki je sicer že kuhal govejo juho ni pa še kuhal gobove, pomagali le s podajanjem korakov, ki so pri gobovi drugačni. Če nam svojega predznanja ne bi sporočil, bi morda lahko sklepali, da sploh še ni kuhal in bi začeli razlago s tem, kako prižgati štedilnik, ob čemer bi vpraševalca neskončno frustrirali (po njegovi krivdi!). Včasih je stvar vljudnosti potrditi tudi predznanje vprašanega, s čemer nekako opravičimo, da smo določeno vprašanje zastavili prav njim, vendar to pomoje ni pokazatelj dobrega vprašanja.
Pomembno je tudi sporočiti v kakšni obliki ter v kakšnem obsegu pričakujemo odgovor. Morda si želimo praktični prikaz, morda le verbalno razlago, včasih celo zapisano. Vse to moramo sporočiti z vprašanjem, najbolj elegantno na začetku povedi (“Povej mi, kako…”, “Mi pokažeš…”, “Mi lahko napišeš…”). V vprašanje torej skrijemo prošnjo. Brez izrecne prošnje izbiro formata odgovora prepustimo vpraševanemu, ki se bo ravnal po lastni presoji primernosti, kar nam morda ne bo pogodu. Pametno je obseg želenega odgovora omejiti. To storimo z bolj specifičnim vprašanjem oz. z omejevanjem konteksta ter tudi z omenjenim sporočanjem lastnega predznanja. Obseg lahko seveda tudi razširimo. To je sploh koristno, ko imamo na danem področju premalo predznanja, da bi vprašali eksaktno vprašanje, pa si sprva želimo le splošen pregled.
Kot rečeno moramo določiti kontekst našega zanimanja. To storimo le zato, da nas vpraševani ne muči s podrobnostmi ali pogovornimi stranskimi potmi, ki nas ne zanimajo. Sporočanju konteksta se težko izognemo, saj je brez njega vprašanje ne le slabo, temveč celo brezoblično: kako vendar lahko vprašamo, brez da povemo, kaj nas zanima? Poglavitno je torej biti dovolj specifičen z opisom. Če je potrebno, lahko celo porabimo nekaj povedi pred samim vprašanjem, da res dobro pojasnimo, kaj točno je nam zanimivo ter pomembno.
Nadvse pomembno je, da se definicije uporabljenih pojmov v pogovoru skladata med vpraševalcem in vprašanim. Vpraševalec se mora postaviti v misli vprašanega - kot se je moral, ko je razmišljal o njegovem predznanju - da poišče morebitne razlike v njegovem pojmovanju. Ljudje imamo ob istih frazah pogosto v mislih rahlo drugačne ideje. To v osnovi ni problematično, razen če hočemo biti zelo specifični. Takrat je pomembno, da se zavemo medosebnih razlih, prav tako pa tudi kontekstualnih razlik - vprašani se morda ni miselno prestavil v pravilen kontekst, da bi imeli naši pojmi namenjen pomen (pri tej točki torej pomaga tudi prejšnja). Primer vprašanja s slabo definiranimi pojmi je pogosto: “Verjameš, da Bog obstaja?”. Če želi vprašani na to naše vprašanje odgovoriti zadovoljivo, bi bilo od nas pametno dodatno definirati, kaj mislimo z besedo “Bog” (bolj pikolovski sogovorec bi se verjetno vpičil tudi v pojem verjetja).
Zadnja je pomembna zgolj zaradi formalnosti: dobro vprašanje je le vprašanje. Kot prvo mora sploh biti vprašanje, ne provokacija in ne retorično vprašanje ali kaj podobnega. Kot drugo ne sme biti v naših povedih skritega še kaj drugega poleg vprašanja, zaradi česar bi bil vpraševani lahko čustveno ali drugače zmeden. Moramo se torej osredotočiti le na vprašanje, da vpraševanega ne mučimo z dvomi o naši lastni motivaciji ter če nas odgovor sploh zanima.
Dosedaj našteto so elementi vprašanja, ki bi jih štel za nujne, je pa nekaj odlik spraševanja, ki za dobro vprašanje niso nujne vendar močno dobrodošle. V smislu ožanja želenega obsega odgovora pomaga, če zastavimo le eno vprašanje naenkrat. Tako lažje presodimo zadovoljivost odgovora ter učinkoviteje zapazimo teme, o katerih vpraševani noče odgovarjati (se nam ne more “izmuzniti”). Še ena odlika je vestno opominjanje vpraševanega v zahajanja ali zmote v zvezi s prvotnim vprašanjem. Čeprav v pogovorih ponavadi spontano, včasih nezavedno, prehajamo med temami, je v našem interesu iz ust vprašanega izvleči odgovor na prvotno vprašanje. Neredko se dogaja, da ima vprašani težave z ohranjanjem spomina na prvotno vprašanje, ter tako lahko sproti kar pozabi na relevanten delček našega vprašanja, ki smo ga po zgornjih vodilih tako skrbno ubesedili. V takšnem primeru smo vprašanega dolžni na to opomniti.
Vprašanja, tvorjena po teh vodilih, bi v vsakdanjem pogovoru nedvomno izpadla suhoparno, če ne celo sterilno. Skoraj gotovo bi ta suhoparnost delovala tudi na vprašanega, ki bi ob pomanjkanju preostalih virov motivacije preprosto izgubil voljo po odgovarjanju. To v na primer šolskem okolju ne bi bil problem, v neformalnem pogovarjanju pa bi kar hitro ostali brez sogovorca. Tako se mi zdi smiselno občasno kršiti katera izmed teh pravil, saj je bolje imeti pogovor, v katerem smo pridobili trohico koristnih odgovor, kot takšnega, ki se sploh ni zgodil.
Dosedaj sem sklepal format pogovora, v katerem je ena oseba ves čas v vlogi vpraševalca ter druga v vlogi vprašanega, kot nekakšen ustni izpit. To je v vsakdanjem seveda redko res, je pa res za krajše odseke pogovorov. Vse rečeno najbolje velja za pogovor med dvema osebama na štiri oči, ki sta pogovoru popolnoma predana. Verjamem, da so za višjo učinkovitost in uspešnost komuniciranja idej zaželeni čim daljši odseki, ko se vlogi ne menjata. Tudi če ima vpraševanec v rokavu svojo plat razpravljane tematike, se mora zadržati dokler vpraševani ne dokonča misli. S tem vpraševanemu sporočimo, da nas tematika zanima poleg splošno tudi z njihovega stališča, ter ne iščemo pogovora le kot izgovor za samoizpovedovanje.
Ob pisanju sem se spomnil na članek, ki sem ga prebral kar nekaj časa nazaj, in sicer tole. Govori o tem, kako je na internetnih forumih ter straneh, kot je Stack Overflow, pametno prositi za tehnično pomoč od ljudi, ki jo nudijo popolnoma prostovolno. Oriše nekaj dobrih strategij formuliranja vprašanj, ki pripomorejo k večji verjetnosti, da se bo nekdo dejansko zavzel zanj ter pomagal. Skozi branje tega dokaj praktičnega članka se bodo morda ideje, ki sem jih hotel tu posredovati, nekoliko razjasnile.